Znotraj votle, navzven mogočne

Besedilo: Simon Šubic
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. avgust 2010 / 06:00

Na Gorenjskem je okoli trideset lip in lipovcev razglašenih za naravne vrednote. Najdebelejša stoji v Žiganji vasi, najlepša na Jezerskem.

»Vsako drevo ima svoj čar, saj za njim stoji zgodba. Ko pristopiš do debla, občutiš, kako mogočno in kakšno je drevo. Drevesa imajo v sebi spomin, marsikaj so videla in to se tudi čuti,« razmišlja Davor Arimaspu, univ. dipl. inženir gozdarstva, naravovarstveni svetovalec na Zavodu za varstvo narave Kranj. Ko se torej podre tristo let staro drevo, nastane praznina ne le v okolju, temveč tudi v ljudeh, ki so s starodavnim drevesom živeli. Ni čudno torej, da je 8. avgusta, ko je vrtinec vetra podrl 250 let staro vaško lipo, v Vogljah za nekaj časa zastalo življenje. Domačinom so ob pogledu na prelomljeno drevesno deblo, čeprav že precej bolehno, na plan privreli spomini na mnoge poletne večere, ko so se vaški fantje zbirali pod lipo. Marsikatera ljubezen ali vragolija se je rodila prav pod mogočno krošnjo, pod njenim zavetjem so potekale tudi mnoge vaške prireditve, vključno z vsakoletno osrednjo občinsko proslavo ob dnevu državnosti. Ko je torej veter podrl vogljansko lipo, je hkrati odnesel tudi vaški ponos in spomin.

Vogljanska lipa je bila posajena ob gradnji tamkajšnje cerkve sv. Simona in Juda Tadeja leta 1750. »Lipa je bila že v zelo ubogem stanju. Vsaka drevesna vrsta ima namreč svoje posebnosti, in ker je lipov les mehak in neodporen na zunanje vplive, se pogosto zgodi, da po približno sto letih les v središču debla začne trohneti. Drevo tako slej ko prej postane znotraj votlo in raste samo še njegov obod. Vse debelejše lipe pri nas so torej votle in občutljive na veter. Takšna je bila tudi vogljanska lipa. Približno tri tedne, preden je padla, smo občini Šenčur, ki je hotela lipi pomagati, svetovali, naj najamejo ustrezno arboristično službo, saj sami nimamo primernega znanja za tako kompleksno sanacijo drevesa,« pojasnjuje Davor Arimaspu.

Sogovornik ob tem dodaja, da lipe (in tudi druga drevesa) v urbanih okoljih dosegajo nižjo starost kot v naravi, so bolj poškodovane in hitreje propadajo. Za to je v največji meri odgovoren človek. »Stanje večine vaških lip na Gorenjskem je podobno kot pri vogljanski. Že v preteklosti bi morali bolj paziti, kaj se z njimi dela. Predvsem bi morali osvoboditi njihov rastni prostor. Tudi vogljanska lipa je na primer rasla na otoku zemlje, ki pa je v primerjavi z ostalimi še kar velik. A še vedno je povsod naokoli tega otoka asfalt, ki preprečuje pronicanje vode v zemljo, ki je zato pod asfaltom suha. Za drevo, ki ima koreninski sistem za tretjino širši od krošnje, je torej vode premalo.« Vse vaške lipe so zrasle v idealnih pogojih, modernizacija pa je torej njihovo rastišče močno omejila. Za povrh se povsod vgrajuje kanalizacijsko in vodovodno omrežje ter druge komunalne vode. »Komunalni vodi se običajno vgrajujejo v ceste ali ob njihovem robu. Lipe imajo zelo velik koreninski sistem in ob kopanju se lahko poškodujejo njihove korenine, zato se je treba pred takimi posegi posvetovati z našimi strokovnjaki. Ko že ravno govorimo o Vogljah, pred dvema letoma so tam gradili kanalizacijo in vodovod in smo bili pozorni, kje bo gradnja potekala v okolici lipe,« se spominja.

Drevju škoduje tudi nepravilno obžagovanje, saj se zaradi njega na drevo naselijo glive. »Na žalost pa je pri nas zelo veliko primerov, ko se obžagovanja vaških dreves lotijo kar vaščani ali gasilci, brez potrebnega strokovnega znanja,« opozarja Arimaspu. Pri tem dodaja, da z drevesi že naši predniki niso znali najbolje ravnati: »Ljudje nimajo dovolj znanja, vse manj je čuta odgovornosti, saj bi se sicer pozanimali, kako z vaškimi drevesi pravilno ravnati. Odnos do dreves se v veliki meri prenaša iz roda v rod in človekov pogled na drevo je bil vedno bolj ekonomičen. Od nekdaj ga je najbolj zanimalo, kakšen izkoristek bo dalo drevo. Če torej v nekem okolju rečeš, da bo treba drevo zaščitili, ker je na njem redka žuželka, te vsi samo čudno gledajo.«

Lipa je simbol slovenstva

Čeprav je lipa precej neprimerno drevo za urbano okolje, veliko primernejša in odpornejša sta na primer brest in javor, vseeno stoji v številnih vaških jedrih. Lipo smo si namreč Slovenci izbrali za narodni simbol, tako kot na primer Kanadčani javor. Naši predniki naj bi jih sadili že v antiki na krajih, kjer so se zbirali starešine na vaških zborih. V času Karantanije je sajenje lip nekoliko zastalo, v času turških vpadov pa so jih spet začeli množično saditi – kot simbol zmage nad Turki. Čeprav je lipa simbol slovenstva, pa še zdaleč ni najštevilnejše drevo v Sloveniji. Ta primat namreč pripada bukvi, sledi ji jelka kot domača vrsta, nato smreka, ki pa je nasajena, še zlasti na Gorenjskem. »Na Gorenjskem je bila dolgo zelo vplivna t. i. nemška gozdarska šola. Eno od njenih načel je bilo, da se gozd poseka na golo, nato pa posadi smreke, ker hitro rastejo in dajo največji donos,« razlaga Arimaspu.

Na Gorenjskem je okoli sto dvajset dreves, od tega trideset lip in lipovcev, ki imajo status naravne vrednote. Da drevo postane naravna vrednota, mora izpolnjevati nekaj kriterijev, ki so jih na Zavodu za varstvo narave Slovenije leta 2008 postavili na novo. Najpomembnejši je obseg debla, ker je merljiv in kaže na mogočnost drevesa. Pri lipah mora ta na prsni višini meriti najmanj 500 centimetrov. »Drevesna naravna vrednota so lahko tudi manjše lipe, če izpolnjujejo nekatere druge kriterije. Na primer, da imajo pomembno pričevalno funkcijo, kar pomeni, da je bila lipa zasajena ob zgodovinsko pomembnem dogodku, ob obletnici vojne zmage, rojstvu kakšnega veljaka. Lipa v Vrbi na primer ne izpolnjuje kriterija obsega, a ima veliko zgodovinsko vrednost,« pojasnjuje Arimaspu. Med ostale kriterije sodijo še ekosistemska vrednost drevesa (če se drevo nahaja na samem in v radiju 200 metrov ni nobenega drugega drevesa). Drevo lahko postane naravna vrednota, če gre za habitat zavarovane živalske vrste – npr. ptičev. Med izjeme sodijo tudi mutanti, drevesa z genskimi deformacijami, kot sta na primer kačasta smreka, ki ima specifične veje, in cipresasta smreka, ki ima ves čas enako širino krošnje. »Starost je tudi eden od kriterijev, če jo znamo natančno določiti. Za to pa je treba vrtati pri dnu debla, kar je pogosto vprašljivo početje, saj pri tem drevo poškoduješ. Za drevesa v urbanem okolju se je zato najbolje zanesti na pisne ali ustne vire.«

Drevesne naravne vrednote je po besedah sogovornika prepovedano uničiti ali z njim ravnati tako, da bi se njegov rastni prostor bistveno poslabšal. To pomeni, da mora investitor oz. lastnik drevesa pred kakršnimkoli posegom pridobiti mnenje zavoda za varstvo narave. »Na drevesih s statusom naravne vrednote se ne sme delati nobenih posegov brez naše vednosti, naj gre za obžagovanje, urejanje rastnega prostora ali pa za ureditev bližnjega vozišča. Na ta način jih skušamo čimbolj obvarovati pred škodljivimi vplivi, čeprav ugotavljamo, da je večina lastnikov varovanega drevesa zelo ponosna nanj in ga tudi sami zelo dobro varujejo. Po drugi strani pa so občine ponavadi slabši lastnik varovanih dreves,« ugotavlja Arimaspu.

Naj lipi na Gorenjskem

Starosta slovenskih lip je zagotovo Najevska lipa s Črne na Koroškem, katere obseg v prsni višini je kar 12,5 metra, stara pa je 770 let. Lipa je v sredini votla, na severni strani pa je gosto obraščena z mahovi in lišaji. Z južne strani je vhod v njeno notranjost. O njeni pomembnosti priča tudi podatek, da je bilo avgusta 1991 pri Najevski lipi prvo srečanje slovenskih državnikov, ki je postalo že tradicionalno. Na Gorenjskem najdebelejša lipa (in tudi drevo) stoji v središču Žiganje vasi in ima 780 centimetrov obsega, visoka pa je vsega petnajst metrov. Tudi od te lipe je ostal samo obod in še ta je precej tanek – med deset in dvajset centimetrov, zato so jo že večkrat sanirali. Tudi ta lipa je votla in je možno stopiti v njeno notranjost. Za najlepšo lipo na Gorenjskem velja tristoletna Močnikova lipa na Jezerskem, ki je debela 7,5 metra in visoka okoli 35 metrov. »Kakor kaže, je še vedno polna in brez znakov propadanja. Nahaja se na višini 900 metrov, v naravi, ob Močnikovi kmetiji. Vanjo je že večkrat udarila strela, a je še vedno trdna,« razlaga Arimaspu.

In da se povrnemo na začetek zgodbe. V bližini podrte lipe v Vogljah že rase nova lipa, posajena ob razglasitvi slovenske samostojnosti 25. junija 1991 in ima tako tudi veliko pričevalno vrednost. Bodo torej lipo lahko zaščitili? »Če je v Vogljah interes, da bi ta lipa postala naravna vrednota, bi jo lahko dali na seznam. A pri pričevalni funkciji je pomembno, da lahko obseg drevesa odstopa največ dvajset odstotkov od mejne vrednosti, torej mora njeno deblo obsegati 400 centimetrov. Drevo bo tak obseg doseglo po najmanj 100 ali 150 letih, pa še to v primeru, da ima zelo dober rastni prostor,« zaključuje sogovornik. In še predlaga: »Boljše bi bilo, da v štor stare lipe, ki je znotraj votel, zasadijo novo lipo, kot simbol novega življenja, ki raste iz starega.«