Šepetalnica za veter (9)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 23. avgust 2010 / 06:00

Vasilij je možaka privlekel v hišo, ne da bi mu kdo ukazal, a saj v zmešnjavi, ki je tri vojake oropala poveljniškega glasu, da so begali po dvorišču kot izgubljena piščeta, tudi ni bilo kaj čakati. V tistem trenutku je bil za njega to samo nezavesten človek, nič več nasilni stražar, ki mu je tolikokrat s stisnjenimi zobmi namenil kako psovko. Slutil je, da je najbrž nekdo stekel po bolničarje, ujetnikom je gotovo potem kar kmet naročal, kako naj nalagajo vreče, in se ni ukvarjal s tem, da je njegova hčerka ostala sama z njim. Vsaj nekaj časa ne. Ravno dovolj, da se je zgodilo.

"Holera," je rekel, ko se je odrešil bremena telesa in se ozrl h Katji, kot da od nje pričakuje, da bo zanikala izrečeno, bolnikovo sopenje povezala z vročino, ker o koleri se je med ujetniki s strahom šepetalo. V zadnjem mesecu naj bi pobrala kar nekaj sotrpinov, a kaj bi s kolero, saj so umirali tudi drugače, zaradi tifusa, izčrpanosti, črevesnih bolezni ali domotožja. A kolera bi znala sekati z dolgim mečem, se je stresel Vasilij, in on, bedak, se je dotikal tega človeka, kužna znamenja se bodo razpasla po njem, kot bi trenil, znajo ga ustreliti, ker kdo bi se ukvarjal z zdravljenjem ujetnikov, če jim še za njihove primanjkuje zdravil. In bil je hvaležen Katji za njeno odkimavanje bolj kot za vodo, ki jo je brez besed odšla iskat, jo ponudila njemu in še vedno zmajajoč z glavo omočila Fritzev obraz. Ta kljub temu ni odprl oči, le njegovo sopenje se je spremenilo v plitko dihanje, kot da bi hotel zmanjšati svojo navzočnost pred tem, kar se je dogajalo pred njegovimi zaprtimi očmi.

Nekatere krepke fante so včasih dodelili za pomoč na kmetijah, ne bi bilo slabo, če bi me po vsem tem doletelo kaj takega, je pomislil Vasilij, ko je odpenjal Fritzu gumbe, in šele tedaj opazil, da mu Katja sezuva čevlje. Še vedno ni spregovorila, a njeno početje je razkrivalo, da je to, da sta sama ob obnemoglem vojaku niti najmanj ne navdaja s strahom. Ko je končala, je prijela Vasilija za komolec in pokazala proti leseni klopi, kamor se je v naslednjem trenutku usedla in z nasmeškom spremljala moškega, ki je negotovo naredil nekaj korakov. V prihajanju je predse iztegnil roko, izrekel svoje ime in čakal na njen glas bolj kot na stisk desnice, ki je bil močan in nežen obenem. Katja, je ponovil dvakrat, tvegal tudi sam nasmešek in nekaj besed zahvale. Dekle se je tiho zasmejalo in zdrdralo nekaj stavkov. Ni razumel njenega odgovora, čeprav se je naučil že kar nekaj od jezika domačinov, pa saj ni bilo važno, pomembno je bilo le to, da ta mlada ženska sedi ob njem in ga gleda naravnost v oči. Potem je iz njega izbruhnilo, besede so se v naglici prekopicevale druga čez drugo, poskušal ji je v eni sapi razložiti od kje prihaja, da želi postati zdravnik, z vojno ima toliko kot ona z njim, in predvsem bo začel verjeti v čudeže, če lahko zdaj sedi ob takem dekletu. Ko je njegovo govorjenje zamrlo, je sam pri sebi preklel svojo staro navado, zaradi katere se je pred ženskami spreminjal v blebetalo, da so se na domačih zabavah z norčavostjo odvračale od njega. Toda ta punca ga je zavzeto poslušala, trudila se mu je slediti, se je tolažil, ni umaknila pogleda, čeprav je tudi on strmel v njen obraz in pil njeno podobo, da jo odnese s seboj, kajti slutil je, da prav kmalu pridejo po njega, iz veže so že prihajali glasovi, še malo pa se bo razblinila čarobnost, za boga milega, naj počaka svet pred vrati vsaj toliko, da pritisne dekletu poljub. In že je hlastnil po njeni ročici in si jo ponesel k obrazu. (se nadaljuje)