Kako je naš svet postal krščanski

Eden od dogodkov v svetovni zgodovini, ki veljajo za največje: Konstantinova zmaga v bitki pri Milvijskem mostu blizu Rima, 28. oktobra 312. V noči pred bitko naj bi se mu v sanjah prikazal križ in pod njim napis: In hoc signo vinces (IHS); v tem znamenju boš zmagal. Tako naj bi bilo, dejstvi pa sta dve. Prvo: zmagovalec je po bitki postal cesar, eden največjih, tudi k imenu mu dodajajo Veliki, ustanovitelj Konstantinopla, predvsem pa tisti, ki je z dekretom zapovedal krščanstvo kot državno vero (ob poganski, ki je on še ni prepovedal, to se je zgodilo šele po bitki pri Mrzli reki v Vipavski dolini, 6. septembra 394, v kateri je cesar Teodozij porazil upornega pogana Arbogasta). Drugo: Če krščanstva v državno cerkev ne bi povzdignil cesar kot najvišja avtoriteta, bi morda ostalo le ena od številnih sekt tistega časa? Tako trdi sloviti francoski zgodovinar Paul Veyne (roj. 1930) v knjigi Kako je naš svet postal krščanski (312-394), ki smo jo po zaslugi založbe Modrijan nedavno dobili tudi v slovenščini.

Krščanstvo je postalo državna vera največjega imperija tedanjega sveta zato, ker je tako hotel njegov imperator, naj se mu je tisti IHS pred bitko prikazal ali ne. Velikemu cesarju je ustrezal velik bog. Krščanski Bog je (bil) neskončno večji od vseh drugih bogov. »Najizvirnejša prvina krščanstva torej ni tako imenovani monoteizem, pač pa gigantska veličina krščanskega boga, stvarnika neba in zemlje, veličina, ki je bila poganstvu tuja in ki jo je krščanski bog podedoval od biblijskega …« Njegova veličina je tudi v tem, da se ljudem daje kot osebni bog in vsi ljudje so pred njim enaki. »Krščanstvo, ki je nadgradilo judovsko vero in psalme, temelji na strastnem medsebojnem odnosu med božanstvom in človeštvom, natančneje med božanstvom in slehernim izmed nas. Opravičujem se, ker za ponazoritev prepada, ki zeva med krščanstvom in poganstvom, uporabljam banalen in postranski primer, nevreden vzvišenega predmeta naše razprave: povsem naravno se zdi, če se ženska iz ljudstva napoti k Devici Mariji, da bi ji potožila o svojih družinskih in zakonskih tegobah; če bi šla potožit Heri in Afroditi, bi se boginja gotovo spraševala, kaj je padlo v glavo tej kozi, da ji pripoveduje o stvareh, s katerimi nima ona pod milim bogom nobene zveze.«

Veyne ima cesarjevo dejanje za tako veliko, da zanj uporablja izraza »Konstantinov obrat« in »Konstantinova revolucija«. Krščanstvo je povzdignil v vodilno religijo tega sveta. Zakaj? »Danes so verni in neverni zgodovinarji enotni v oceni, da je Konstantin iskreno veroval.« Po drugi strani pa se eminentni zgodovinar ne strinja z oznako, ki jo tako radi poudarjajo krščanski kleriki – da ima Evropa krščanske korenine (in da torej nekrščanske države, kot je Turčija, ne sodijo v EU). »Naša današnja Evropa je demokratična, laična, zavzema se za versko svobodo, za človekove pravice, za svobodo mišljenja, za seksualno svobodo, za feminizem in socializem, za zmanjševanje družbenih razlik. Vse te stvari so nekdanjemu in današnjemu katolištvu tuje, včasih pa so z njim celo v nasprotju.« In: »Če bi si morali za vsako ceno poiskati duhovne očete, bi očetovstvo moderne dobe lahko pripisali Kantu ali Spinozi.« In še: »Evropa ne korenini v krščanstvu, pač pa nekatere verzije krščanstva črpajo navdih iz sodobne Evrope.« Bogokletno? »Zdi se mi, da vem, od kod odpor, ki ga bo bralec bržkone občutil ob zgoraj zapisanem; kako da nimamo krščanske identitete, bo najbrž vzkliknil, ko pa je krščanstvo v nas in povsod okrog nas? Kaj pa vsa naša krščanska dediščina, naše velike katedrale, cerkve po naših vasicah, Blaise Pascal, klasična književnost, Johann Sebastian Bach, kaj pa nabožno slikarstvo, ki so ga polni naši muzeji …? Natanko tako, vidite: za večino izmed nas je vse to dediščina, zapuščina, nekaj iz preteklosti, ki jo častimo v skladu z 'modernim kultom spomenikov' … Krščanstvo je nekaj, kar smo nekoč bili, je rodbinsko ime naših prednikov. Prebivamo v stari hiši, živimo v zgodovinskem okviru, vendar pa večina izmed nas nima več prepričanj in navad nekdanjih prebivalcev. Podobno je z današnjo Japonsko, ki je 'najlepša osvojitev' modernega zahodnjaštva: njena japonskost je v imenu in v preteklosti. Krščanstvo se ohranja kot dediščina, ohranja pa se tudi krščanska frazeologija: ob francoskih predsedniških volitvah leta 2007 so se vsi trije kandidati, leva, desni in sredinski, občasno zatekali h krščanski govorici, vendar so v tem jeziku predstavljali programe, ki niso imeli s krščanstvom prav nobene zveze.« Mar ni podobno tudi pri nas: »zaznamovani smo s krščansko kulturo« (bi rekel kardinal Franc), sicer pa večina Slovencev prebiva v sekulariziranem duhovnem ozračju, z dolžnim spoštovanjem do dediščine in hkrati v dovzetnosti za izzive sodobnosti, ki so vse dlje od krščanstva?