Eleganca ježa

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 2. avgust 2010 / 06:00

Svoj čas mi je bilo dano dobri dve leti preživeti v Parizu. V tem velemestu je (kot v vseh, a tu morda še bolj) bistvena razlika med fasado in tistim, kar je za njo.

Oseba, ki mi je bila naklonjena, me je opozorila, da mora v Parizu vsak igrati neko vlogo; tudi če ji ni kos ali če dejansko nič ne pomeni (in takih je več kot drugih), se mora pretvarjati (faire la frime), da nekaj je. Bog ne daj, da bi se odkril in odprl, to je lahko usodna napaka. Ko sem hodil po pariških ulicah in bulvarjih, pa sem si večkrat ogledoval fasade značilnih petnadstropnih hiš in se spraševal, kaj vse se utegne dogajati za njihovimi okni? Enega najlepših možnih odgovorov, čeprav le fiktivnega, a zato nič manj resničnega, sem četrt stoletja pozneje prebral v izjemnem romanu francoske pisateljice Muriel Barbery z naslovom Eleganca ježa.

»Ime mi je Renee. Stara sem štiriinpetdeset let. Že sedemindvajset let delam kot hišnica na ulici Grenelle številka 7, v lepi mestni vili z notranjim dvoriščem in vrtom, ki je razdeljena na osem ogromnih razkošnih naseljenih stanovanj.« V nekaterih nadstropjih je samo po eno stanovanje (s površino štiristo kvadratnih metrov!), v drugih sta po dve. V njih živijo ljudje, ki prepričljivo igrajo vsak svojo vlogo. Največja »igralka« pa je hišnica Renee. Da je za njeno »fasado« nekaj več, še nekdo drug, spoznata samo dva, druga dva junaka romana. Prva, dvanajstletna Paloma, jo označi, kot sledi. »Gospe Michel se drži eleganca ježa: na zunaj je prekrita z bodicami, prava trdnjava, ampak občutek imam, da je v notranjosti tako preprosto uglajena kot jež, majhna, na videz ravnodušna, strašno samotarska in neverjetno elegantna žival.« Res, enkratno in hkrati tipično pariško: na zunaj bodice, pod njimi »neverjetno elegantna žival«. »Razkrinka« pa jo pravzaprav novi stanovalec, upokojen japonski poslovnež Kakuro Ozu (daljni sorodnik slovitega režiserja), kot kak literarni detektiv. Hišnica namreč veliko bere, na skrivaj, a včasih jo zanese in v svoje vsakdanje pogovore vplete kak stavek ali ključno besedo iz enega velikih tekstov. V pogovoru s Kakurom namreč izreče stavek, da so si vse srečne družine podobne. Japonec pa kot iz topa odvrne: »Vsaka nesrečna družin pa je nesrečna po svoje.« In jo v nadaljevanju vpraša še, kako je ime njenemu mačkonu. »Lev,« odgovori hišnica. Da jo je prepoznal, ji Ozu sporoči, ko ji pošlje lepo vezan izvod Ane Karenine. Njena prva dva stavka sta namreč ravno prej izrečena, avtorju pa je bilo ime Lev …

Ta maček je tudi sicer fenomen. Ko Renee bere Kanta in Husserla, sprva podvomi, ali njen sploh obstaja. »Našemu fenomenologu nič kaj prida ne pomeni, ali ta maček obstaja ali ne, tudi ne, kaj je maček v svojem bistvu. Nedokazljivo ga namreč ne zanima. Vseeno pa ne more zanikati, da se maček pojavi v njegovi zavesti, in točno ta pojavnost je tisto, kar zanima našega moža …« Pariz je pravzaprav zelo fenomenološki. V tem mestu ljudi ne zanima, kaj je človek sam po sebi, šteje to, kako in kot kakšen se pojavlja v zavesti drugih ljudi. Tudi za tega človeka samega ni bistveno, kaj je v svojem bistvu, izkazuje se predvsem z vlogo, ki jo igra, po svoji volji ali ne. Bodice so v družbenih odnosih pomembnejše od notranje elegance, to smeš razkriti le prijateljem in sebi prijaznim ljudem.

Zakaj se hišnica skriva za svojo družbeno vlogo? Zato, ker noče, da bi se ji zgodilo (t)isto, kar se je njeni sestri. Bila je lepotica, iz vaške revščine je šla služit k bogati mestni družini. Ko je prišla prvič na obisk domov, je vsa fascinirana pripovedovala, s kakšnimi ljudmi živi. Nekega novembrskega dne, ko je neutrudno deževalo, pa se je v solzah vrnila domov – umret. Zapeljal in zavrgel jo je bogat mladenič, prišla je rodit, otrok se je rodil mrtev, ona je umrla po porodu. Starši in vsi na vasi so že pred njenim odhodom v mesto vedeli, da jo bo njena izjemna lepota pogubila. In jo je res. Nauk: reveži se ne smejo spuščati v razmerja z bogatimi, ta so zanje pogubna. Bolje je, da se zaprejo vase in zakrijejo z bodicami. Ko bogati Ozu izve za to zgodbo, skuša Renee prepričati, da ona ni njena sestra. Zbližata se in spoprijateljita. A nekega dne, ko gre hišnica na ulico, jo po nesreči povozi avto in umre. Je bilo tudi njej tako usojeno, je naredila napako, ko se je razkrila svojima bogatima prijateljema? Avtorica knjige tega sicer ne trdi, dejstvo pa je, da v življenju preizkušena Renee in Kakuro s svojimi žlahtnimi nazori in dejanji odrešita Palomo, ki ob njunih zgledih spozna, da je vredno živeti in opusti sklep, da bo na trinajsti rojstni dan zažgala stanovanje in naredila samomor. »Ne bojte se, Renee, ne bom se ubila in ničesar ne bom zažgala. Kajti odslej bom za vas lovila tiste vedno v nikoli. Lepoto v tem svetu.« To so zadnji stavki in »nauk« knjige. Da je vredno odkrivati lepoto tega sveta, ki je prvim pogledom največkrat prikrita.