Šepetalnica za veter (5)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 26. julij 2010 / 06:00

In v resnici ji je uspelo. Pa ne le zaradi njenega duhovičenja. Sergej je zagrabil njen rod kot rešilno bilko, rojen sem pod srečno zvezdo, je zavriskalo v njem, naključja rišejo zemljevid usode, ne stopa zdaj z njim skozi vrata brez razloga vnukinja Magdalene Lužnik, ne obljublja mu zaman jutrišnjega srečanja, na katerega prinese stare fotografije in mu pove še kaj o babičinem očetu, o katerem se je v družini marsikaj šepetalo. A za tihimi besedami je kričala bolečina, zaznamovala je še Katarino, kako bi drugače dobila ime po veliki ruski cesarici, študirala rusko književnost in za slovo Sergeju zažvižgala melodijo ruske pesmi. Toda preden bi jo lahko še kaj vprašal, je izginila v temo, da je za hip podvomil, če je bilo njuno srečanje resnično.

"Vsa srečanja so resnična, tudi tista, za katera si samo želimo, da bi se zgodila," je zazvenelo v Sergeju, ko se je usedel v avto in se počasi odpeljal v dolino. Potreboval je kar nekaj časa, da je razvozlal, od kod te besede, čudno, niso bile dedove, čeprav bi mu jih rad že iz navade pripisal. Zrasle so na njegovem zeljniku, potegnil jih je iz svojega davnega pisanja, ko je poskušal razumeti, kaj se dogaja z ljudmi ob razpadu velike Sovjetske zveze, ali pa celo že tedaj, ko je bil namesto razpuščenega predsedniškega sveta urejen federacijski sistem, ki je napovedoval strankarski pluralizem in ne nazadnje izstope posameznih republik iz federacije. Uresničile so se latentne težnje, skrite želje so prišle na dan ob pravih srečanjih na pravem mestu, čeprav je izpolnitev veliko ljudi presenetila. Ali jih vsaj našla nepripravljene. Veliki oče je nehal skrbeti za nas, je glodalo v starih, odpirajo se nove možnosti in priložnosti, je nazdravljala mladež. Zrak je bil zgoščen od parol o novem svetu in novi svobodi. Ne prvič in tudi zadnjič ne. Nekdanji graditelji so objokovali ali pa tudi ne, ruševine, a kamen je kamen, kamenje ni nikoli za odmet, uporabil se je lahko vsaj za stranske sobane ali za garaže, v katerih so se iznenada bohotili luksuzni avtomobili, socialne razlike so se večale … Saj so bili tudi prej nekateri bolj enaki kot drugi. Najbrž v tej deželi vse skupaj ni potekalo dosti drugače, je pomislil Sergej, ko je zavil proti hotelu, stanja prehodov so čistilna akcija zgodovine, najmočnejši ostanejo in šibki potrebujejo pomoč. In ko je zaklepal vrata svojega avtomobila, se je zastrmel v drgetajoče roke. Šele zdaj se je zavedal lahne tresavice, ki ga je spremljala ves večer, šibkost je lahko tudi moč, si je rekel, pokaže ti tvoje bojišče, pripravi orožje, ker spopad ni daleč. Čeprav varno spravljen v hotelski sobi, Sergej še vedno z vznemirjenjem prisluškuje vetru. Ne dvomi, da se ni priklatil iz gorskih vrhov, ki jih kot slutnjo zaobjame njegov pogled, ko se zastrmi skozi okno. Gora ni nora, nor je tisti, ki gre gor, se je nekoč jezil nanj Vasilij, nejevoljen zaradi njegovega otroškega navdušenja nad planinami. Neumnost je tekmovati z goro, skloni glavo pred njo, po kolenih se plazi le ob njenem vznožju, ne izzivaj speče pošasti, ne moreš je premagati, le zaradi njene milosti nekateri preživijo in drugi ne, osvajanje vrhov je nepotrebna nečimrnost. A kot ponavadi je bilo za dedovimi zaklinjanji nekaj več. In tudi zato pojdem, si reče Sergej, ko končno zleze v posteljo, več bo postalo manj, spremenilo se bo v droben ključ, s katerim bo odprl skrinjo zakladov. Legendam gre konec koncev verjeti bolj kot časopisnim novicam. (Se nadaljuje)