Povej, kaj sanjaš

»Sem človek, ki veliko sanja, in le redkokdaj so sanje lepe. Odkar meditiram, jih je neprimerljivo manj in se mi niso več ponovile, a vendar me muči, kaj pomenijo, če se mi slučajno še ponovijo. Prvič so se mi zgodile v osnovni šoli. Zelo živo sanjam, in sicer: da sem v svoji sobi in spim v svoji postelji. Nenadoma se v spanju zbudim in močno začutim prisotnost nekoga. Pogledam proti vratom, ki so priprte in zelo močno čutim prisotnost nekoga. Na začetku sem, ko sem pogledala, videla samo oči, ki so me gledale naravnost v oči. Ker sem čutila strah, sem hotela zakričati, a nisem mogla izpustiti glasu iz grla. Od napora, da bi zakričala, sem se zbudila iz sanj z groznim krikom … Spomnim se, da sem se trudila prepoznati osebo, a mi ni uspelo. Sanje, ki so se ponavljale, so bile popolnoma enake, le da nisem videla oči, temveč sem čutila samo močno prisotnost nekoga in se zbudila. Ko se zbudim in pogledam proti vratom, ki so odprta, je prostor za vrati popolnoma črn (zato na začetku nisem videla drugega kot oči in tudi naprej ničesar, samo čutim tisto oz. tistega). Zanimivo je, da »tisti, ki je« samo stoji in gleda oz. ko čutim njegovo prisotnost, jo samo močno občutim. Sicer čutim strah in da njegov namen ni dober, toda ne stori mi nič. Ko so se mi sanje ponovile zadnjič, so se mi v sanjah pojavila še ena vrata, ki so bila odprta, popolnoma temna, stopnice so vodile navzdol, zbudil (v sanjah seveda) pa me je mraz po nogah, ki je prihajal od tam dol. Stara sem 26 let, in odkar imam svojo sobo se vsako noč pred spanjem tudi zaklenem, če se ne bi, ne bi zaspala. Kadar zraven mene leži moj partner, nimam strahu.« Katarina

Draga Katarina,

stopnice, ki vodijo navzdol, kažejo, da moraš vzrok za svoje sanje iskati v otroštvu. Očitno si v nekem razvojnem obdobju doživela travmatično izkušnjo, ki si jo tako globoko odrinila v podzavest, da se samega dogodka, ki je s tem povezan, niti ne spominjaš. Iz tega razloga tudi nikakor ne moreš prepoznati »tisto oz. tistega«, ki ti povzroča strahove in nočne more. Težko je sklepati, kaj ti je povzročilo tako travmatičen strah, saj imajo otroci zelo bujno domišljijo in obenem omejeno sposobnost ločevanja od resničnosti. Razvojni strahovi so sicer nekaj čisto običajnega in ponavadi tudi izginejo sami od sebe. Če pa si že zgodaj doživela zastrašujočo izkušnjo npr. ločitev staršev, nenadno smrt ljubljene osebe, prometno nesrečo, kakršnokoli psihično ali fizično zlorabo …, je velika verjetnost, da v tem obdobju nisi zmogla spremljajočih čustev »razumsko« opredeliti. Tako so se »zasidrala« v tvojo podzavest, od koder se vedno znova javljajo v obliki opisane more. Vrata, ki se kasneje pojavijo, simbolizirajo prehod iz ene faze bivanja v drugo. Omogočajo ti dostop do »najtemnejšega« kotička svoje duše. Sedaj si odrasla in čas je zrel, da narediš odločilni korak naprej in prižgeš luč v zastrašujoči temi. Ne dopusti, da ti nedefinirani strahovi še naprej pijejo energijo in jemljejo veselje. Priporočam ti temeljito samoanalizo čustev. Zapiši dogodke, ki so ti predvsem v zgodnjem otroštvu povzročili strah in neugodje. Če težavi ne boš prišla do dna, se obrni po pomoč h kakšnemu psihologu, ki te bo strokovno usmerjal. Meditacija je zelo zdravilna, in kot sama ugotavljaš - ti pomaga. Kljub temu pa skušaj odkriti in razrešiti vzrok svojih mor, saj se jih boš le tako za vedno rešila.