Na hladno

Tako težko pričakovano poletje, pa sem ga že naveličan. Ne maram vročine, rad pa se gibam, sploh v času dopusta.

Kolesarjenje v dolini pri tridesetih stopinjah in več po asfaltu, ki nase lepi gume kolesa, ni preveč po mojem okusu. Spomnil pa sem se, da v garaži čaka tudi moj "traktorček", kot ljubkovalno kličem svoje gorsko kolo. Vem, da so po radiu opozarjali, naj se pri takih stopinjah plusa nikar fizično ne naprezamo. Vem, da sem prav v teh stolpcih pisal o absurdnosti kolesarjenja, ko je pripeka najbolj v formi. A kaj, ko imam dopust v omejeni količini, željo po kolesarjenju pa v neomejeni želji. Tam zgoraj je hladneje. Z avtom in kolesom na strehi sem se zapeljal do Dovžanove soteske. Od tam naprej pa v hrib proti Kofcam. Odlična dopustniška destinacija. Ponosnemu na svojo odločitev, mi ni bilo težko obračati pedal po zelo strmem makadamu, ki pelje in pelje in pelje samo navzgor. To pišem zato, ker bi rad videl, da bi šel kdo po mojih kolesnicah. Vem, da ste verjetno že vsi bili z gorskim kolesom na Kofcah, zato moram nekaj stavkov napisati za tiste, ki še niso bili. Dobrih šest kilometrov od Dovžanove soteske do križišča, ki kaže levo Kofce in desno Šija; predlagam, da izberete desno. Da, čeprav sem rekel, da sem kolesaril na Kofce, nikar ne pojdite direktno po označeni poti. Skušal bom razložiti, zakaj. Prekolesarjenih šest kilometrov je zares težkih, zato na omenjenem križišču počijte. Če ne boste počili, boste zagotovo sledili tabli in zavili levo! Do Šije je še kar nekaj kilometrov vzpona, a ne obupujte. Ko boste odprli velika železna vrata, boste stopili v gorsko kolesarski raj. Planina Šija je nekaj najlepšega, kar si lahko ogledate s kolesa. Ves trud bo poplačan in vsaka kaplja znoja posušena takoj, ko boste zagledali hribe, pašnike in krave na njih. Če boste šli tja gor med tednom, boste verjetno sami. Jaz nisem bil. Srečal sem kolesarsko, Korošico, ki živi v Kranju in dela v Ljubljani ter najraje kolesari z gorskim kolesom. Zgubila se je, zato sem se ji ponudil za vodiča. Vodil sem jo čez Šijo do Kofc. Peš pot je odlična, zato se tudi s kolesom da lepo peljati. Prvič je bila na tej poti. Ni je mogla prehvaliti. Pozabila je na ves premagani klanec, in ko sva prispela do Kofc, sem ji seveda kot pravi vodič iz svojega nahrbtnika ponudil še osvežilno pijačo.

V dolini je šla vročina čez trideset stopinj, na Kofcah pa je kazalo ugodnih dvaindvajset. Nikamor se ni mudilo. Kolesarka je nadaljevala proti Podljubelju, jaz pa sem še malo užival v vetriču na višini tisoč petsto metrov in si razlagal, da je dopust odlično stanje. Težko bi rekel, da na taki višini in v tako lepi okolici čas stoji. Kadar je lepo, gre tudi ura hitreje, se mi zdi. Dopust z uro pa ni ničemur podoben. Ravno pri naročeni drugi osvežilni pijači sem vlekel na ušesa pogovor dveh gospodov, ki sta na ves glas hvalila dolgi greben Košute, gorovja, ki vabi vse tiste, ki imajo radi lepo s svojimi sončnimi južnimi travniki, in tiste bolj zahtevne planince s svojimi prepadnimi senčnimi severnimi stenami. Košuta naj bi se dvigovala vzhodno od Ljubelja točno po slovensko-avstrijski meji. Nisem vedel, da počivam pod pravo ogrlico planin, ki se razgalja od Dolge njive na vzhodu do Kofc na zahodu. Drznil sem si poseči v njuno opisovanje z vprašanjem, ali priporočata kako fajn smer za nas, gorske kolesarje. Odgovorila sta mi, da naj naslednjič, ko bom na planini Šija, zavijem desno proti Planini Pungert. Tam se bo odprla pot, kakršne še nisem prevozil. No, sem si dejal, pa imam turo za naslednji dopustniški dan oziroma kako soboto ali nedeljo.

Spust v Jelendol in Dovžanovo sotesko sem opravil tehnično brezhibno in varno, ker med tednom ni gneče avtomobilov, ki se borijo za vsak ovinek, da bi prišli kar se da blizu domu na Kofcah. Sem pa spet srečal svojo klientko, Korošico iz Kranja, in to s krvavimi koleni. Revica je bila neprevidna pri zahtevnem spustu proti Podljubelju in je padla. Predlagal sem ji, da skupaj nadaljujeva proti Jelendolu, ker je spust veliko bolj varen. Ubogala me je.