Poezija je en tak ringelšpil

Janez Ramoveš ni običajen Janez, tudi ni samo Janez Ramoveš. V njem je nekaj, česar velika množica nas "navadnih Janezov" nima. Na svet gleda drugače, čeprav nam opisuje takega, kot ta je, saj v njegovih pesmih beremo tisto, kar ve, vidi, čuti ... Petim pesniškim zbirkam se je pred nedavnim pridružila nova z naslovom Čreda. Čreda so Ana, Agata, Anastazija, Anica, Alenka, Ajda ... do Estere.

Ko je Zdravko Duša, urednik pri Cankarjevi založbi, predstavljal vašo najnovejšo zbirko pesmi, je govoril o enem najboljših sodobnih pesniških opusov …

»Pred leti se je navdušil nad Uršulo in Fanti iz Jazbecove grape, ki so izvajali moje pesmi. Poleg tega je po rodu Tolminec in mu je moja pesniška in siceršnja govorica blizu. Poljanščina je veliko bolj sorodna primorski kot gorenjski govorici. Zdravko pa je hkrati tudi poznavalec življenja, kakršnega opisujem v svojih pesmih.

Pred štirimi leti je pri Cankarjevi založbi tako izšla moja zbirka Staroselski ciklus, zbirka Čreda pa je druga pod Zdravkovim uredništvom. Knjiga je sicer nastajala kakih petnajst let, vzporedno z drugimi pesmimi. Vsakih toliko časa sem padel v te krave … in pri tem prihajal do spoznanja, da med nami živijo bitja z velikimi toplimi očmi, ki v boju s človekom vedno odnesejo krajši konec. Ta topel goveji pogled mi je dal misliti.«

Za zraven? Zbirka navzven deluje kot skrbno zapisana in izbrana celota pesmi. Nasprotno, kot pravite, imam jaz občutek, kot da ste se vseskozi držali nekega skrbno načrtovanega koncepta …, se motim?

»Edini koncept je bil narediti ogromno količino pesmi na to temo, ki bi hkrati, ne glede na to, katero pesem bi izluščil iz celote, ta morala stati sama zase. Potem je tega nastalo kar precej in se nisem mogel upreti, da ne bi začel delati nekakšnih izborov. Črtal sem. Moj princip je tako ali tako, da nekaj napišem in potem to zgostim v nekaj konkretnega. Ta zbirka je izbor vsega, kar sem napisal na to temo.«

Ne le do črke E (naslovi pesmi so namreč ženska imena)?

»Ne, ne, tudi naprej sem delal, tudi sonetne vence, čisto prave …«

Kaj, a ti v Čredi niso?

»So, so pravi, ampak mislim na sonete, ki so dosti bolj urejeni …, so enako dobri kot ti v zbirki, samo jih nekako nisem videl v končnem izboru.«

Pravzaprav ste kar precej »predalčkali« …

»Saj pravim. Pesmi so nastajale petnajst let, po ciklusih. Ko me je zagrabilo, sem naredil en sklop, potem eno leto ničesar, pa spet nov sklop pesmi. Ko so ti nastajali, jih nisem nič razvrščal. Tako ali tako sem vseskozi imel v mislih maso pesmi, po vzoru tistih glinenih vojščakov, ki so jih odkopali na Kitajskem. Množičnost me impresionira. Nekako butne vame … Vsaka pesem je lahko del celote ali pa sama po sebi deluje kot celota.«

Prvi del zbirke ni zapisan v sonetu, niti ni rime …

»V originalu so bili to nekakšni sonetoidi, potem sem pa vse skupaj razdrl in napisal poezijo v prozi. Ta del je za ogrevanje. S temi pesmimi sem tudi jaz začel. Zdi se mi, da nekako vpeljujejo zbirko in so nekoliko bolj pripovedne. Potem sem šel po črkah, a, b, c, d,… Upam, da se iz zbirke čuti, da bi tega lahko bilo še veliko več.«

Kot bralec v zbirki lahko mimogrede spoznavam tudi življenjski cikel krave, od tega, kje jo je kmet kupil, kako pridna ali nemirna je bila, kaj je najraje pospravila v želodec, kolikokrat je strila, koliko je bilo juncev in koliko krav, je bila dobra mlekarica ali ne in na koncu, kaj je kmet z njo naredil … Je bila le še za župo ali za kaj več?

»S tem sem gor rasel, imam izkušnje s temi stvarmi, čeprav se doma s hlevom ne ukvarjamo več. In starejši kot sem, bolj se vračam nazaj v otroštvo. Ko sem bil star štiri, pet let, so me namesto v vrtec dali h kovaču. To imam še danes v spominu, kovač je imel ognjišče in meh za razpihovanje žerjavice. Mene je posadil poleg na pručko in tako sem sedel tam in spremljal dogajanje v kovačiji. In so pijani dedci vozili konje z okoliških hribov … Ko gledam nazaj, se zavedam, da so bila vsa ta doživetja zame privilegij. Pa tudi ta živalski svet na kmetiji mi je bil domač. Doma smo vedno imeli nekaj krav.«

Zakaj ste kravam dali običajna ženska imena. So ta kakorkoli povezana z lastnostmi, ki jih pozneje prisojate posamezni kravi ali ste želeli predvsem šokirati?

»Ne gre za provokacijo. Bolj gre za rime kot take. Kravam sem pač moral dati imena. Navsezadnje je to poezija in ne zgolj kronika in evidenca teh bitij. Poezija je en tak ringelšpil, se usedeš gor in potem se počasi začne svet vrteti. Tako so se tudi ta imena vrte naokrog.«

No, da ne bi katera zamerila …

»Njen problem, saj ni nič žaljivega.«

Pa bi lahko, tem kravam pripisujete povsem človeške stvari, celo ljubezen do bikov, ki so v staji poleg njih ali pa so se, reve uboge, le enkrat srečale s svojim dragim …

»Zagotovo nekaj človeškega preseva skozi te krave, ampak ob tem si ne predstavljam ravno nekih človeških usod. Dopuščam pa bralcu možnost za karkoli.«

Jaz v pesmih vidim tudi človeške usode.

»Bralci smo si med seboj različni.«

Opažate na nastopih in literarnih branjih, da so komu vaše pesmi tudi smešne?

»So, ampak to je najbrž predvsem v povezavi z narečjem.«

Še enkrat, rekli ste, da je to neka skrajšana verzija celotnega opusa o kravah?

»Uredniku sem poslal to različico, ki je potem še leto dni stala, nakar sem izločil še dvajset pesmi, pa ne, ker ne bi bile dobre, bolj zaradi občutka, da je dovolj. Tem stvarem se prepuščam intuitivno, nimam nekega strokovnega in znanstvenega pristopa, čeprav je ta tudi v poeziji mogoč. Zdravko Duša je dober urednik in ima posluh za poezijo.«

Ste kdaj razmišljali, da bi k zbirki dodali mali slovar, prevode poljanskih narečnih besed v zborni jezik?

»Mislim, da to ni potrebno. Stvar je tako daleč, da bodo to nekoč najbrž morali početi drugi. Zbirka kot taka ne potrebuje slovarja. So pa bile spočetka dileme o tem. Kakorkoli, sam tega ne bi počel, sem premalo strokovno podkovan. Pa tudi sicer, sam ne pišem pesmi v tem jeziku zato, da bi kakorkoli želel ohranjati narečje. Pesmi so zgolj po naključju moj prispevek k temu. Jaz se namreč ne trudim, da bi nekaj ohranjal, jaz preprosto tako govorim.«

Prvo knjigo pesmi ste izdali v zbornem jeziku. Se lažje pesniško izražate v narečju ali v »knjižni slovenščini«, kot pravimo?

»Prva knjiga je bila v zbornem jeziku in ni šans, da bi še kdaj poskusil. To, kar pišem, je namreč moja osebna govorica in zdi se mi samoumevno, da pišem v tem jeziku. Najbrž sem sicer nekako razporejen v predalček narečnih avtorjev, a sam ne čutim kakršnekoli druge povezave z drugimi avtorji, ki ustvarjajo na ta način. Bližja so mi urbana rokovska in pankovska besedila. Danes so mi raperji bližji kot razni zapisovalci in ohranjevalci avtohtonega jezika, ki delajo zato, da bi ohranili neko govorico, narečje … Še enkrat, to je moja edina izbira, na neki način sem bil prisiljen v to in ne razmišljam več o tem. Nimam težav s pisanjem v poljanskem narečju in to mi je več kot dovolj. Mogoče, če bi se lotil proze …«

Ne boste rekli, da vas ne mika?

»Niti ne. Delam preveč zgoščeno, da bi to lahko bila proza, preveč informacij je na enem mestu. Seveda pa gre za čisto drugačne postopke pri pisanju. No, ne bom pa rekel, da to ne bi bilo mogoče.«

Vedno čakate na navdih?

»Nisem obremenjen, ali bom še kdaj kaj delal. Vsak mlajši avtor se boji krize, kaj pa če ne bo več navdiha, meni je vseeno. Če ni navdiha, pustim vse skupaj in poskusim naslednjič. Ko si mlad, si nestrpen. Zdaj vem, da moraš potrpeti in če verjameš, v nekaj ti bo tudi uspelo.«

Ali kdaj sedete za mizo in rečete, danes pa moram nekaj napisati?

»V bistvu ne, ker mi ni treba.«

Hmmm, neznosna lahkost bivanja …

»Bivanja ne vem, ustvarjanja pa zagotovo. Ponavadi sem imel večjo težavo, da sem izstopil iz pisanja, kot pa vanj vstopil. Še posebej Čreda mi je postala prava obsesija. Po eni strani so besede zelo resna zadeva, z njimi se ne gre »zajebavat«, po drugi pa te lahko odnese, ko enkrat padeš noter. Vedno moraš imeti varovalke, neki mehanizem, ki ti pomaga, da boš iz tega izstopil in v sebi ostal zdrav.«

Zdrav, ja. Čeprav je moč v številnih vaših pesmih prebrati, kako zajebano je v resnici življenje. Vse je tako zelo res.

»Seveda. Ampak če imaš urejeno osebno življenje, potem kar gre. Meni je družina vedno veliko pomenila.«

Vaša Čreda namreč ne prinaša vedno prijaznega branja …

»Ja, mogoče se v njej zrcali kar veliko tesnobe. Ampak tak je odraz dejanskega stanja, pa ne moje tesnobe, življenja nasploh, pa naj bo to človeško ali živalsko. Za našo dušo gre. Krščanstvo sicer živalim ne pripisuje duše, ampak ko pogledaš tiste oči, nisi prepričan, da to res drži.«

Je okolje, v katerem živite, bonus za vaše ustvarjanje?

»Tu v Suši sem res že od otroštva, najdlje časa od doma sem bil, ko sem šel za 15 mesecev k vojakom. Ne vem, če je okolje neka velika prednost. Največ pesmi sem napisal v fabriki ob liniji za strojno obdelavo lesa. Na papirčke. Vseskozi te spremlja melodija stroja, enakomeren hrup … Mogoče je to bolj vplivalo na moje pisanje kot pa ta naš mir tukaj gor, kjer živimo. Saj ne rečem, seveda veliko pišem tudi doma, ampak ritem tovarne je prav tako lahko vzpodbuda. Delo je rutinirano, za strojem si sam … Pri meni je vse povezano z nekim ritmom.«

Vas pisanje pesmi sprošča?

»Ne vem, kako bi temu rekel. Pisanje zame ni kot neki dnevnik, osebna izpoved. To ni moj ventil za sproščanje, bolj obsesija. Ne, ni zabava, je pa lahko olajšanje in zadovoljstvo, ker si nekaj naredil. Ponavadi pišem sebi kot bralcu, zato je zelo pomembno, da sem po opravljenem delu predvsem zadovoljen sam s seboj.«

Poezija torej ni nekaj »za zraven«?

»Vedno mi je bila poklic.«

Ne mizar?

»Imaš družino in je treba preživeti. Nikoli si nisem iz srca želel biti mizar. Sicer bi želel biti boljši. Saj znam delati, za kar sem se izučil, hkrati pa tudi vem, da je mizarstvo neke vrste umetnost. In to ni moje vrste umetnost. Predvsem mi je pomembno, da mi moje delo v tovarni ni pobralo ustvarjalnosti. Če bi delal v knjižnici, bi mogoče težje pisal pesmi.«

Pogosto predstavljate svoje pesniške zbirke na literarnih večerih?

»Nastopam, če me povabijo. Najboljše je, kadar se pridružim Uršuli Ramoveš in Fantom iz Jazbecove grape. To je druga publika kot pa tista na literarnih večerih.«

Vaša žena Uršula je s svojo skupino vašim pesmim dodala dodatno vrednost …

»Uršula je odlična pevka in očitno je v mojih pesmih videla, da se jih da tudi peti. Najprej se mi je to zdelo nekoliko čudno, zdaj lahko rečem, da je ravnala prav. V bistvu se sploh ne spomnim več, kdaj se je vse to začelo, vem pa, da je na začetku prve pesmi pela še v zbornem jeziku. Zdaj vidim, če bi začel pisati besedila za pevce, to sploh ni taka znanost.«

Pa ste napisali kaj po naročilu?

»Nikoli.«

Niti za Uršulo?

»Ne. Razen dodajanja ponovitev verzov in menjave besede, dveh, večje korekcije niso bile nikoli potrebne. Pesmi so skozi uglasbitev tudi bolj dostopne in prijazne do poslušalcev in bralcev …«

Čeprav je sporočilo marsikatere pesmi daleč od prijetnega …

»V bistvu je to rokenrol. Rokenrol so moje pesmi in rokenrol je tudi način, na kakršnega so predstavljene.«

Cita

Riba zlata z rjepam miga po cevih,
von z napajalnika pogljeda, reče,
Cita, parnesla sm ti povhn srječe,
usta se j kreveja v parjazn smih.

Cita gljeda, sama na varjame,
name, da b se kešn bitje spovnu,
men, de kjer be želja vsaka spovnu,
ne, tu sploh ni mogwoče, de b bel zame.

Riba, živčna, skor že preč odplava,
že doši ja, že ji sape manjka,
ke oglasi zamaknena se krava.

Dej, de b z mejn futra vlik ve mlika imila,
de za pule več gnoja be nardila,
pa tele, de be vsake kvatre strila.