Dvajset tisoč strani na leto

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / četrtek, 8. julij 2010 / 06:00

Janez Marolt, zgodovinar, vsestranski intelektualec in predani profesor, vse svoje dolgoletno akademsko življenje posveča študentom in fakultetam. Prihodnje leto se odpravlja v pokoj, takrat pa bo "nehal samo govoriti in končno začel tudi pisati".

Janez Marolt je sogovornik, ki z vsako izrečeno besedo izraža svojo široko razgledanost, znanje in ljubezen do poučevanja, znanosti in umetnosti. Leta 1943 rojeni Noščan, ki se mu imajo Domžalčani med drugim zahvaliti, da je predlagal in strokovno utemeljil datum aprilskega občinskega praznika, se lahko pohvali z bogato in pestro izobrazbo, zato se znajde v rahli zadregi, ko ga povprašam, kako naj ga pravzaprav naslovim. Je zgodovinar?

»Najprej sem z magisterijem zaključil Teološko fakulteto v Ljubljani in nato oddal doktorat v Zagreb. Za tem sem se vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer sem študiral zgodovino, primerjalno književnost in umetnostno zgodovino ter doktoriral s temo Obdobje vojaških cesarjev na slovenskih tleh, ob vsem tem pa sem naredil tudi sprejemni izpit za študij klasične filologije na sloviti Univerzi Oxford, kjer bi študij tudi nadaljeval, a sem se zaradi očetove bolezni takrat moral vrniti v Slovenijo in sem tu tudi ostal. Imel sem nekaj odličnih profesorjev, 'velikih' ljudi, ki so mi dali zares široko izobrazbo in osnovno znanje, ki ga še danes uporabljam pri svojih študentskih zgodbah,« pravi Janez Marolt, ki že vse svoje poklicno življenje poučuje na različnih fakultetah.

Na ljubljanski filozofski fakulteti na oddelku za zgodovino predava predmet Stare kulture – zgodovino Egipta, Izraela, Mezopotamije, Indije, Perzije, visokih kultur Latinske Amerike in današnje Turčije. Na mariborski medicinski fakulteti poučuje medicinsko terminologijo, ki ne temelji, kot poudari, zgolj na latinščini, ampak tudi na arabščini in hebrejščini. V Mariboru predava tudi grško in rimsko zgodovino. »Vse dni v tednu sem predan svojim študentom in poučevanju in res lahko rečem, da sem aktiven na zelo različnih področjih,« smeje poudari. »Moram reči, da izredno veliko berem, a žal premalo pišem, saj za to preprosto ne najdem časa. Držim se načela, da mora strokovnjak, če želi ostati v stiku s stroko, na leto prebrati od 20 do 25 tisoč strani strokovne literature. In če dnevno ne preberem vsaj sto strani, se ne počutim dobro. A poglejte današnjo logiko študentov. Pravijo, da kdor veliko bere, veliko ve, a lahko tudi veliko pozabi. Kdor malo ve, malo pozabi in iz tega sledi, da kdor malo pozabi, ta veliko ve. S tem se sicer nekako strinjam, a včasih mi je strahotno žal, da ob možnostih in vseh informacijah in tehnologiji, ki jih imajo danes mladi, teh stvari med seboj ne znajo povezat. Imajo veliko informacij, a žal premalo znanja.«

Po dolgih letih poučevanja se Janez Marolt prihodnje leto odpravlja v zaslužen pokoj, kar pa bo zanj le priložnost, da bo lahko uresničil nekatere zamisli in želje, za katere zdaj preprosto ni bilo časa. Do sedaj je pisal le poezijo in od leta 1963 tudi osebni dnevnik, zanamcem pa želi zapustiti tudi strokovno literaturo. Sicer je izdal že tri monografije o gradovih Brdo, Strmol in Snežnik ter knjigo Gorenjska. »Rad bi še kaj napisal in ne samo predaval. Želim si izdati zgodovinsko monografijo o visokih kulturah. Z etnološkega stališča je staroselska ljudstva vseh celin dobro obdelal že profesor Zmago Šmitek, zgodovinarji pa tega še nimamo,« pravi Marolt, ki je med drugim tudi član slovenske komisije Unesca.

Svoje znanje vsa leta dopolnjuje s študentskimi ekskurzijami na Sicilijo, v Grčijo, Turčijo, Izrael in Egipt, kamor se odpravlja tudi letos. Veselja do dela in potrebne energije mu očitno ne manjka, a jo, kot se rad pohvali, še zdaleč ne namenja samo starim in daljnim kulturam, saj ima rad tudi domače okolje in pravi, da naj ne bi bilo slovenske vasi, ki je sam še ne bi obiskal. Še posebej všeč mu je domača Gorenjska, ki jo rad zelo slikovite opiše: »Slovenija je kot ena sama lepa nevesta, Gorenjska pa je cvet v njenih laseh.«

»Tudi domače Domžale so mi z zgodovinskega stališča zelo zanimive, predvsem zato, ker so hitro prerasle vpliv, ki ga je na tem področju imel mnogo starejši Kamnik s svojo bogato srednjeveško zgodovino. Domžale so namreč zelo mlado mesto, šele leta 1925 so se štiri vasi – Stob, Študa ter Zgornje in Spodnje Domžale združile v trg, a kljub temu je za raziskovanje zgodovine treba obdelati številne latinske in nemške pisne vire. Tudi starejša zgodovina tega območja je bila je s pomočjo arheoloških raziskav do sedaj kar dobro obdelana. Ves ta del je včasih sodil pod nekdanjo zemljiško posest stiškega samostana. Včasih kar pozabljamo, kako je veljalo in kaj je nekdaj poganjalo svet – šola, štola in pištola. No, pa saj danes ni nič drugače,« je prepričan profesor, ki je zelo aktiven tudi v domačem okolju, v Nožicah, ki ležijo pod vznožjem Homškega hriba, in sodijo med najstarejša naselja tega območja.

Za svoje delo pri raziskovanju zgodovine lokalnega okolja in udejstvovanje na kulturnem področju je letos prejel tudi občinsko priznanje. Je član domačega kulturnega društva Jože Gostič ter pobudnik in svetovalec vsakoletnih Gostičevih dnevov, posvečenih temu znanemu opernemu pevcu, rojenemu v Homcu, ki jih vsako leto pripravijo skupaj s Slovenskim domom v Zagrebu. Je tudi ustanovni član Muzejskega društva Domžale ter velik ljubitelj umetnosti, kar dokazuje tudi njegova hiša, opremljena s številnimi umetniškimi deli. »Umetnost je bogastvo, ki ga ne bomo nikoli dosegli – vse, tako slikarstvo, kiparstvo, arhitektura in druge umetnosti, pa so resnično bogato izročilo antične dobe.«