Šepetalnica za veter (2)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. julij 2010 / 06:00

"Morate prehoditi vsaj del ceste," je z zadnjim stavkom gostilničar Peter Rajnik zaključil svojo gostobesedno razlago. V Sergejevi glavi je nenadoma nastala slika predora kot porodnega kanala, kjer se na koncu teme vendarle svetlika svetloba. Toda on sam je šele na začetku poti, kjer se je preteklost spojila s sedanjostjo in zgostila čas, da se ga je ovil kot lepljiva gmota. Potopil se je vanjo kot v moreče otroške sanje, ki jih je potem olepšane tako rad pripovedoval dedu. A zdaj olepšav ni bilo. V spominu so zagrmeli oddaljeni topovi na soški fronti in odzveni rovovske vojne so pritrjevali dedovi zgodbi o vetru, ki je takrat videl preveč smrti. Zaznamovan s kriki umirajočih na bojišču se je nekega dne pognal proti gorskemu grebenu, da bi se vsaj pod zasneženimi previsi spremenil v šepet. A sneg ni mogel sprejeti vetrovega bremena in beli plaz je zgrmel v dolino. Pod sapo je pokopal skoraj tristo ruskih vojnih ujetnikov, Ukrajincev, Gruzijcev, Belorusov, pa povolški Nemcev, Židov in pripadnika še katere narodnosti, ki so se kasneje vsi skupaj znašli pod to oznako. Njim v spomin je tudi Vasilij Gorecki pomagal graditi kapelico. A ne le za sinove Rusije. Postavljal je šepetalnico za veter.

"Moj ded je bil med ujetniki," je zdajci zašepetal Sergej in utišal svoj zvonki glas, kot ga je ponavadi ded, kadar je pripovedoval o tem.

Peter Rajnik se je ob teh besedah zdrznil, če bi vedel, da je Sergej eden tistih, no, tistih pač, katerih stari očetje so zrasli v drugem času, bi v pripoved vmešal še kakšno dobrohotno pripombo o tem, kako so domačini velikokrat priskočili ujetnikom na pomoč. Pa saj jih je za sovražnike napravila samo vojna, veliko slovansko bratstvo ni pretrgalo vezi, ni moglo prezreti utrujenih in prezeblih, umirajočih za tifusom in vedno lačnih. Usmiljene roke niso samo naskrivaj prinašale kruha, njihovo skrito zavezništvo je netilo upanje, da nekoč pride konec, saj se vendar vsaka vojna nekega dne konča. In kot da bi Rajnik sledil Sergejevemu razmišljanju, je rekel: "A ste vedeli, da je na današnji dan nek rimski vojskovodja pred več kot dva tisoč leti zavzel Atene. Mesta ni porušil, prebivalce pa je dal pobiti. Piše v časopisu."

Sergej je pokimal, razumel je, kaj stoji za novico, ki jo je navrgel gostilničar. Saj je tudi sam v svojih novinarskih začetkih nekoč urejal rubriko o znamenitih dogodkih. Takrat si ni predstavljal, da bi lahko bralci temu namenjali kakšno pozornost; bilo je pač pisanje, ki je moralo napolniti stran, mogoče kdaj kakšnim učencem v pomoč, da so lahko pri uri zgodovine zablesteli s podatkom, kako se je prvega marca po letih izgnanstva vrnil v Iran ajatola Homeini. Ali še raje izbrskali pikantno podrobnost in se z njo postavljali, če že zaradi česa drugega ne, so tako lahko vsaj proslavljali rojstni dan kakšne znamenite filmske igralke. Saj najbrž danes to postaja pomembnejše. Ne, ne bom pristal na to, si reče Sergej sam pri sebi, čeprav bo za danes spraševanja dovolj, konec koncev je prvi dan pomladnega meseca v novem tisočletju, in zlovešče prerokbe o koncu sveta se niso uresničile, ali pa vsaj zaenkrat še ne. (Se nadaljuje)