Kmalu jih bo dvajset

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Jutri dopolni naša država devetnajst let, kmalu jih bo dvajset. O kresu 1990 je bila misel na lastno državo še pobožno upanje, že leto pozneje se je prav to uresničilo. Takrat so bila leta, ko smo bili zadovoljni tudi z malim oziroma s tistim, kar smo imeli, naše upanje pa je bilo kljub temu veliko. Zdaj je ravno obratno: imamo več kot takrat, a s tem nismo prav zadovoljni, kakšnih posebnih pričakovanj pa tudi ni. Stanje je torej normalno.

Mogoče kdo poreče: ali ni lepše živeti v časih, ko sicer marsičesa primanjkuje, hkrati pa je povsod polno upanja, ki se iz leta v leto tudi dejansko uresničuje. A večina najbrž ne misli tako. Že v Mojzesovi knjigi piše, da je bilo izvoljeno ljudstvo bolj zadovoljno ob polnih loncih v egiptovskem suženjstvu kot na težavni poti v obljubljeno deželo. Prešeren pa je pel: »Sem dolgo upal in se bal, slovo sem upu, strahu dal; srce je prazno, srečno ni, nazaj si up in strah želi.« Ja, saj: upi in strahovi osamosvojitvenih let so bili po svoje lepi, a kdo si jih želi nazaj?

Tisto, kar se nam je godilo o kresu 1991, se mi je zdelo tako čudotvorno, da sem v nekem članku vse skupaj pripisal čaru kresne noči. Ne da bi zmanjševal zasluge naših prvakov, ki so s praprotnim semenom v žepu iskali državni zaklad, a takšna najdba je tudi junakom mogoče le v posebnem času, kakšen je kresni. A kaj, ko spet nismo zadovoljni: državo imamo, zaklada pa ne; upanje, da ga najdemo, pa je enako verjetno kot tisto, da ga najdemo v kresni noči. Niko Kavčič, 94-letni starosta slovenskih bančnikov in škofjeloški rojak, ocenjuje, da bi v Sloveniji potrebovali pet milijard evrov svežega kapitala – da bi z njim poživili finančne tokove in narodno gospodarstvo v celoti. Žal ni povedal, kje ta denar najti in tega mu tudi ne zamerimo. Diagnoza je gotovo pravilna, zdravila pa na današnji kresni dan ne poznata ne poganski Kresnik ne sveti Janez Krstnik.

Zdravilo, ki v tem času najbolj pomaga, je potrpljenje. Čudežnih najdb se ni nadejati, čas pa bo počasi pozdravil tudi sedanje finančne in gospodarske tegobe. Če bo vsak od nas tudi sam kaj naredil – za svoj in za narodni blagor – bomo gotovo okrevali hitreje, kot bi v primeru, če bi se zanašali le na posredovanje države in nekih višjih sil, od političnih do kresnih. Ko se je ta kriza začenjala, je eden od »poznavalcev« izjavil, da bodo iz nje kot zmagovalci izšli predvsem tisti, ki razpolagajo z gotovino; tisti torej, ki so že pred krizo kaj prihranili, na globalni ravni bo to predvsem Kitajska. Kaj pa ostane takim, ki s(m)o imeli sušo v žepu, še preden se je kriza sploh začela? Takim pomaga tolažba, da ni vse v denarju. Da lahko pomagajo tudi spremembe v vsakdanjem ravnanju in sprememba vrednot na načelni ravni. Da se da razmeroma lepo preživeti tudi z manjšo potrošnjo, predvsem pa z manjšimi pričakovanji. Kdor se ne zmore sam omejiti v svojem trošenju in ni sposoben sam znižati ravni svojih pričakovanj, utegne biti res revež. Za tistega, ki zna biti tudi z malim zadovoljen, pa krize pravzaprav sploh ni. Saj nekaj malega menda še imamo.

V bistvu velja enako v našem odnosu do države. Veseli bodimo, da jo imamo. To splošno spoznanje pa nas ne odvezuje od kritičnega odnosa do ravnanju vsakokratne oblasti in državnih institucij. Ob dnevu državnosti 2010 lahko ugotovimo, da je z državo tako kot z ljudmi: načelno je dobra, kar pa ne pomeni, da se ne bi mogla v marsičem še poboljšati in to že v letu, ki ostaja do njene 20. obletnice.