V spomin: Marjeta Smolnikar (1954-2010)

Marjeta mi je minuli petek, tako kot že 151 petkov prej, poslala nadaljevanje podlistka V rakovih kleščah. Tudi tokrat sem ga prebrala takoj. Pisala je o vrnitvi iz Medžugorja: "Ko sem prišla domov, sem se v posteljo zvalila kot klada. V trenutku sem zaspala. Pravzaprav je bil pravi čudež, da sem vzdržala sorazmerno naporno pot." Nato je sledil zadnji odstavek z enim samim stavkom: "Potem se je pa začelo." Spreletela me je slutnja. Toda že v naslednjem trenutku jo je odgnala radovednost: kaj bo napisala prihodnjič, le kaj se je začelo?

V ponedeljek popoldne, ko je bila torkova številka Gorenjska glasa že v tiskarni, je njen mož Andrej sporočil, da je Marjeta preminila. Črna slutnja se je uresničila. V zraku je obvisel njen zadnji stavek: "Potem se je pa začelo." Se je Marjeta s tem stavkom poslavljala? Ne verjamem, kar slišim jo, kako evforično oporeka: "Kje neki, z Andrejem se pogovarjava, kam bomo šli letos na morje."

Marjeta Smolnikar je za Gorenjski glas začela pisati pred osmimi leti. V Kranj je prišla, da bi lahko pisala svobodno. Živela je v Ljubljani, včasih je malce v šali dejala, da se počuti Gorenjko, že zato, ker je njen mož Kranjčan. Naši bralci so jo hitro sprejeli, prišla je v času, ko so pogrešali legendarno Darinko Sedej, ki je tako kot Marjeta, zaradi podobne bolezni, mnogo prezgodaj odložila ostro novinarsko pero.

Marjeta je bila novinarka z dušo in srcem. Pozno se je odločila za študij novinarstva, njena prva služba je bila v računovodstvu, obračunavala je plače. Zanjo si res ne bi mogli izmisliti bolj nemogočega dela. Tudi zaradi prvih delovnih izkušenj je imela novinarstvo tako srčno rada. Njen raziskovalni duh ni poznal polovičarstva, zanjo so bile stvari jasne, pisala je brez omejitev v glavi. Njena stališča so vzbujala strinjanje in nasprotovanje. Mnogi ste brali njene članke in komaj čakali na svežo številko Gorenjskega glasa. Še bolj natančno ste jih tisti, ki se z njo niste strinjali. Marjeta nam je s svojimi stališči v bistvu pripovedovala, da ni več treba vsem trobiti v isti rog, da naj se vendar navadimo na demokracijo.

V zadnjih treh letih je odkrito in iskreno pisala tudi o svoji bolezni. V boju z rakom nam je zaupala svoje najbolj skrite misli, mnogi ste občudovali njen pogum, mnogim je bila njena odkritosrčnost v tolažbo, tudi trepetali ste zanjo, od torka do torka. S svojo zgodbo je postavila svojevrsten spomenik bolezni, ki je še vedno skrivana.

Marjeta je odšla, zaradi svoje iskrenosti pa bo še dolgo v našem spominu.