Združena Slovenija

Zdrav človek ima tisoč različnih želja, bolan eno samo: ozdraveti. Kdo je to misel prvi izrekel, ne vem, vsekakor drži.

Fant, ki je odšel v Avstralijo in se vrnil nazaj v moško komuno v Medžugorje, je še vedno tam. In spet je čist. Ko si enkrat odvisen od mamil, se je zelo, zelo težko vrniti v pogojno rečeno normalno življenje. Le redkim je dano. Se pravi, brez zdravljenja v komuni.

Zvečer smo imeli na programu še sveto mašo. Seveda je spet potekala v nabito polni osrednji medžugorski cerkvi in, kajpada, ob navzočnosti vseh svetovnih narodov in jezikov.

Tako kot prejšnja večera nas je tudi tokrat čakala obilna in okusna večerja, hladna kopalnica in odrešujoča postelja. Zavila sem se v odeje in se pogreznila v sanjarjenje. Kmalu me je zmanjkalo. Življenje je postalo nezemeljsko. Zbudila me je prijateljica Ida.

Naslednji dan smo se dopoldne v veliki kapeli udeležili skupne slovenske svete maše. Zbrani smo bili vsi slovenski romarji. Prišli so z vseh koncev naše domovine. Tudi ta dogodek je bil enkraten, neponovljiv. Imeli smo veliko sreče, da nam je bila kapela pri vsej množici drugih narodov sploh na razpolago.

Popoldne nas je čakalo še eno presenečenje. Ogledali smo si tako imenovano etno vas. Zgrajena je bila v pičlih osemnajstih mesecih; od nakupa zemljišča do izgradnje več kot petnajstih hiš v slogu stare kamnite hercegovske arhitekture, do enega naravnega jezerca in dveh umetnih, na katerih se zibajo labodi. Znotraj vasi je še živalski vrt z avtohtonimi živalmi. Vas je občudovanja vredna.

Hiše so luksuzno opremljene z vsemi potrebnimi sodobnimi komunikacijskimi povezavami. Cena za nočitev z zajtrkom za eno osebo stane štirideset evrov. Poceni res ni. Je pa ponudba vredna tega denarja.

Po sveti maši smo še zadnjič prespali.

Naslednji dan smo se vrnili v Slovenijo. Vračali smo se po jadranski magistrali. Nad nami Biokovo pod nami dalmatinsko morje, na njem pa plavajoči cekini Mljet, Korčula, Hvar, Brač, Šolta in tako naprej proti Kvarnerju.

Pod nami se je v vsem svojem žaru razkazovala Makarska. Tik ob obali je morje turkizno zeleno, naprej na odprto morje pa postaja njegova barva čedalje bolj temno modra.

Nad Makarsko je še en romarski kraj. Znan kot hrvaški Lurd. Tudi ta je znan po vsem svetu, zato prihajajo sem narodi vsega sveta. Razen kapele, namenjene svetim mašam, je prava lepota cvetje v skalnjakih. Tudi tu se je vsak poglobil vase in z namenom meditiral.

V Ljubljano smo prispeli v poznih popoldanskih urah.

Ko sem prišla domov, sem se v posteljo zvalila kot klada. V trenutku sem zaspala. Pravzaprav je bil pravi čudež, da sem vzdržala sorazmerno naporno pot.

Potem se je pa začelo. (Se nadaljuje.)