Izza kongresa

Slovencem je beseda kongres že dolgo domača, čeprav ni bila zmeraj prijazna. Kje je že kongres Svete alianse v Ljubljani leta 1821, o katerem je Tavčar napisal roman in skušal v njem pričarati tudi vzdušje »izza kongresa«. Tisti, ki smo živeli že v partijskih časih, se še dobro spominjamo kongresov ZK. V času VII. kongresa ZKJ v Ljubljani 1957 naj bi kranjski učitelj Niko Slapar (pred tem je poučeval na Trebiji, kamor je bil kazensko premeščen iz Žirov) prinesel na servis radijski sprejemnik in zatrdil, da je z njim nekaj narobe. »Kaj pa?« ga vpraša serviser. »Kadarkoli ga odprem, se iz njega sliši samo ceka zeka, ceka zeka, ceka zeka …« Ne vem, ali je imel zaradi takšne diagnoze kaj težav, menda pa so tega duhovitega in tedanji oblasti nekoliko nadležnega moža preventivno priprli vsakič, ko se je v Kranju ali na bližnjem Brdu pojavil Tito ali kateri od njegovih visokih gostov.

No, še večji od partijskih so bili kongresi, ki jih je v zadnjem desetletju pred vojno prirejala slovenska Cerkev in se jih od zdaj živečih spomni le še malokdo. Na Kongres Kristusa Kralja (30. julija 1933, ob 1900-letnici Kristusove smrti) v Ljubljani je prišlo šestdeset tisoč vernikov. Na Evharističnem kongresu za Jugoslavijo v Ljubljani konec junija 1935 pa se jih je na novem Plečnikovem stadionu zbralo več kot sto tisoč! Na teh militantnih shodih naj bi bila v osredju evharistija, v resnici pa je šlo predvsem za pripravo vernega ljudstva na boj proti »zločestemu« komunizmu – do katerega je nekaj let pozneje dejansko prišlo, klerikalna stran pa je bila v njem hudo poražena. »Strogo verska prireditev je kongres Kristusa Kralja. Zato je vsaka politika od njega izključena …,« je zapisal Slovenec, 26. 7. 1933. To nikakor ni bilo res. Militantni predvojni katolicizem je bil proti vsakemu sodelovanju z ljudmi drugačnih nazorov, zlasti s komunisti, ki so bili v tem oziru enako ekskluzivni. Ko je bila Slovenija okupirana, niso bili ne prvi ne drugi zmožni oziroma niso niti iskali možnosti sodelovanja v odporu proti okupatorju; nasprotno, predvojni idejni konflikt med njimi se je v izrednih razmerah sprevrgel v državljansko vojno.

V primerjavi s predvojnim je bil nedeljski evharistični kongres v Celju prav prijazen dogodek. Predvojni Cerkvi in Partiji je šlo obema za celovito (totalitarno) prevlado nad družbo. Današnja Cerkev je sicer še vedno največja organizacija civilne družbe v tej državi, a dvomim, da bi imela nekdanje ambicije po duhovni prevladi nad to družbo v celoti. In tudi če bi jih imela, jih ne bi mogla uresničiti, saj je vsaj polovica te družbe že močno laizirana in cerkvenim pozivom ne sledi (več). Po drugi strani pa se lahko vprašamo, katera organizacija v tej družbi in državi je zmožna v današnjih razmerah zbrati v nedeljo dopoldne na stadionu in na vročem soncu 32 tisoč ljudi?! Toliko jih še na vrhunsko nogometno tekmo ne bi prišlo, kaj šele, da bi zbrano in poslušno sledili svojim pastirjem. Celjski (zdaj največji) stadion ni mogel sprejeti vseh udeležencev, šest tisoč jih je ostalo zunaj. Na Jankovičevem stadionu v Stožicah ob Titovi cesti se jih bo lahko naslednjič zbralo še več, a ne vem, če jim bo po godu.

»Kaj pričakujem od kongresa? Da bi ljudje vero in mašo vzeli malo bolj zares,« je bil v eni svoji kongresnih izjav skromen nadškof Stres. Če je tako, mu lahko vsi pritrdimo; resnega odnosa do verskih in etičnih vrednot in do narodovega izročila nam rado primanjkuje, tistim, ki nismo iz »vojske« Kristusa Kralja morda še bolj kot tistim, ki so. Kaj vse se z njihovo veliko ustanovo dogaja izza kongresa in za zidovi, je pa spet drugo in veliko vprašanje za kako drugo pisanje.