Da bo moj otrok odgovoren (1)

Odgovornost je čudna beseda, šele zadnje čase spet moderna. Rajši jo imamo, kadar govorimo o drugih ljudeh, ko iščemo krivce za naše življenje ali za situacije, v katerih se znajdemo. Osebna odgovornost ni rasla skupaj z nami, saj večina raje zaliva vlogo žrtve. Drugi so krivi … Nekdo je odgovoren, ampak to nisem jaz … Če se že odrasli tako otepamo odgovornosti, iščemo izgovore in bližnjice, kaj šele o njej porečejo otroci in mladostniki. Ja, od mozoljastih najstnikov že pričakujemo odgovornost, toda – kako naj jo zaužijejo čez noč? Kot sirup ali kot infuzijo naravnost v žilo, da bomo starši zadovoljni? Če hočemo imeti odgovorne mladostnike, moramo najprej vzgajati odgovorne otroke. Potem bomo imeli odgovorne študente in odgovorne odrasle ljudi. Stvar je bolj preprosta, kot se zdi na prvi pogled. Če smo svobodni, lahko izbiramo svoja dejanja, misli, čustva. Ko nekaj izberemo, smo za to odgovorni, nosimo posledice, ki so dobre ali slabe. Vedno so posledice. Tudi če nič ne naredimo ali ne izberemo, so posledice. Takrat čakamo, da bo namesto nas izbral nekdo drug, in potem se velikokrat pritožujemo, češ da smo prisiljeni v to. V resnici smo bolj svobodni, kot se nam zdi, le posledic in odgovornosti nas je strah. Zato se je bolj varno skriti v plašč nemoči, tam čepeti in čakati na odločitve drugih. Tega nehote učimo tudi otroke, ko jim dajemo nasvete, ko se odločamo namesto njih, ko jih rešujemo iz situacij, ki bi jih morali in zmogli rešiti že sami. Tako vzgojeni samo presedejo z lagodnega vlaka »atainmama« na družbeni vlak in čakajo, da bodo postreženi. Ko se šolajo, najprej vprašajo za pravice, dolžnosti jih ne zanimajo. Ko študirajo, ne vidijo dalj od tega, kako bi lahko na ta račun še kaj zaslužili, in podaljšujejo svoj status v nedogled (vsi odgovorni študenti, ki tudi obstajajo, so izvzeti). Tako pridejo ali pa ne pridejo do zaposlitve in najprej vprašajo, kakšna bo njihova plača in koliko dopusta bodo imeli.