Zmaga in poraz (2)

Naj vas ob koncu leta ne zavedejo ocene. Skrbi ali radosti naj vas misel, kako otrok doživlja šolo in učenje.

Ali rad obiskuje telovadbo? Mu je všeč glasba? Rad riše in ustvarja? Kakšne talente ima in kako jih razvija? Ima prijatelje? Je utrujen, naveličan in napet? Ocene so samo ocene. Pokazatelj nekega znanja, ki ga je otrok pokazal ali pa ne. To znanje pa je lahko nekaj, kar bo otrok znal in hotel uporabljati, ali pa nekaj, s čimer ne bo imel kaj početi. In pogosto tudi ne bo želel početi, ker se mu je nalaganje podatkov zagabilo. Malce naivno upam, da je tega čim manj, ko pogledam v učbenike in učne načrte, pa postanem pesimist. Pred kratkim smo se v neki družbi pogovarjali o športni vzgoji. To je vedno aktualna tema, sploh, kadar nastopajo naši športniki. Tokrat je tekla beseda o tem, kaj je namen športne vzgoje. Zame je pomemben samo eden. Da otrok vzljubi gibanje do te mere, da mu ostane to nekaj lepega za vse življenje. Če je ta cilj dosežen, je zame učitelj športne vzgoje zmagovalec. Kaj vse se lahko v ta namen naredi in kaj ne, ve vsak zase. Odnos do telesa, skrb zase, gibanje na vse načine – to naj bi otrok pridobival predvsem v družini. Toda tam se sličica pogosto ne ustvari, saj smo starši prezaposleni in preveč ciljno usmerjeni, da bi znali otrokom približati gibanje. Če kolesari vsa družina, je to lahko nekaj koristnega in prijetnega za vse. To pomeni kolesarjenje na vse načine. Ne samo strmi klanci in kolesarske dirke za očete, marveč tudi počasna vožnja ob obali ali med travniki. Kadar postavimo previsoke cilje, se otroci radi uprejo. Zaradi načina življenja je prav, da smo bolj pozorni na načine doseganja najboljše telesne pripravljenosti tako za otroke kot za odrasle. Športni pedagog je pri tem staršem v veliko pomoč, saj jim daje dragocene informacije o otroku. Žal pa se najde tudi kdo, ki vidi samo »talente«, vsi ostali so pa »zgube«. Tako so prvi spodbujani, drugi pa gledalci. Ponavadi za vse življenje …