Zmaga in poraz (1)

Tako zmago kot poraz je potrebno znati prenesti. To je težko še za mnoge odrasle, kaj šele za otroke.

Mogoče zato, ker preveč cenimo samo zmage in dobre rezultate, premalo pozornosti pa namenimo vsem drugim. Včasih se sprašujem, s kom pravzaprav ljudje tekmujemo, komu dokazujemo, zakaj je toliko pomemben tisti gol, ki ga ni bilo. Mar ni postalo že vse življenje ena sama tekma in mi sploh ne vemo več, kateri krog tečemo? Ko starši pogledajo kontrolno nalogo, se najprej zagledajo v zgornji desni kot, kjer je napisana ocena. Le koga zanima, kako je otrok rešil sedmo nalogo, o čem je napisal spis? Kar je še bolj žalostno, vprašamo otroka, koliko je pisala sošolka Marjanca. Kot da bi nas to zares moralo zanimati? Sodimo, primerjamo, ploskamo za najboljše rezultate … Ne vem, v kolikšni meri znajo današnji otroci sploh izgubljati, biti realni in samokritični do svojega dela? Ali znajo presoditi, koliko časa so vložili v učenje in kaj lahko za to pričakujejo? Ali tekmujejo samo z drugimi, ali jim je v užitek, da pokažejo, da zmorejo, da hočejo nekaj znati, premagati sebe? In kar je najvažnejše – ali so zadovoljni samo takrat, ko jim ploskamo, ali merijo svojo vrednost samo po zmagah? Kajti delati stvari zaradi odobravanja in hvale drugih je tek na kratko progo. Za daljšo progo pa je treba okusiti tudi svoje lastno zadovoljstvo, užitek v tekmi s samim seboj, ne z drugimi. Potrebno je poizkušati, padati, vztrajati, se učiti, iti naprej, dati vse od sebe. Zaradi sebe, ne zavoljo aplavza na koncu. Za mnoge otroke je že igranje igre »človek ne jezi se« velik problem. Jočejo in zaključijo igro ob prvem pajacku, ki ga pošljemo nazaj na začetek. Nikar ne obupajte, če se to zgodi. Igrajte se znova in znova in pokažite otrokom, da je vse skupaj samo igra. Kot volitve, kot referendum, kot življenje. Enkrat zmagaš, drugič izgubiš. Važno pa je, da ostajamo v igri, da sodelujemo, da pri tem, kar počnemo, uživamo.