Spoštovani gospod Igor Omerza!

Ko sem prebral, kako ste me v svoji knjigi (in posebej tudi v Gorenjskem glasu) razglasili za velikega nasprotnika Edvarda Kocbeka, sem bil zgrožen. Z njim sem se nazadnje srečal na neki proslavi v Kranju, kjer med pozdravom ni kazal nobenih znamenj jeze name.

Za nesporazum je bil kriv goriški Katoliški glas, ki je zapisal, da je nemški pisatelj Heinrich Böll, sicer Kocbekov dober znanec in prijatelj, na dunajski televiziji izjavil, da so se domobranci bojevali proti komunistom in okupatorjem. To sem omenil tudi v govoru nekdanjim taboriščnikom na zborovanju v Portorožu. Kasneje sem zvedel, da pisatelj Böll tega ni rekel. Priznam, da sem imel nemirno vest. Ko sem v Ljubljani srečal makedonskega pisatelja Momirovskega, predsednika PEN, ki je bil ravno na poti v tedanjo Zvezno republiko Nemčijo in še posebej na obisk k pisatelju Böllu, sem ga prosil, naj mu pove, da sem se mu pripravljen javno opravičiti. Nobelovec je samo zamahnil z roko, češ da se tudi njemu kdaj zapiše kaka neprimerna izjava in da se mi ni treba posebej opravičevati.

 

Za neljubi nesporazum sem se opravičil tudi v knjigi Vzpon in sestop (CZ), ki je izšla leta 1989, kmalu po mojem protestnem odstopu s funkcije člana predsedstva ZKJ jeseni 1988, ko sem o »Miloševićevi protibirokratski revoluciji« med drugim zapisal: »Plaz (enoumja) se je odtrgal, mi pa ne storimo nič, da bi ga zaustavili.«

 

O odstopu sem razmišljal že eno leto prej, dokončno pa sem se odločil po »nesreči«, ko so Miloševićevi pajdaši avtomobil, s katerim sem se vračal z obiska na Kosovu, potisnili s ceste. Šofer Mićo, sicer Beograjčan, je bil na srečo toliko priseben, da je izkoristil zalet in se je z avtomobilom z vso silo vrgel nazaj na cesto ter pri tem zadel ob najmanj pet avtomobilov, a smo na srečo vsi v avtu ostali živi.

 

Verjamem, da je bil Edvard Kocbek ob branju mojega govora v Portorožu hudo jezen name, ko pa je prebral moje opravičilo, pa očitno ne več. Opravičil sem se mu tudi v Novi reviji.

 

Franc Šetinc, Ljubljana