Pet zbirk, pet pisav

Pri Cankarjevi založbi je v zbirki poezija izšlo pet pesniških zbirk, med drugim tudi najnovejša Janeza Ramoveša z naslovom Čreda.

Kot je na predstavitvi povedal urednik zbirke Zdravko Duša, je skupna značilnost tokratnega paketa petih novih pesniških zbirk ta, da gre za prav toliko različnih pisav, jezikovnih norm, različnih pesniških pristopov. Pesmi za branje, petje in poslušanje. Pesmi Janeza Ramoveša, barda Poljanske doline, kot ga imenuje Duša, so za vse to, šest zbirk za branje, številne izmed pesmi z uspehom poje njegova žena Uršula Ramoveš s Fanti iz Jazbecove grape, vedno znova pa jih posluša vsak, ki se je kdajkoli znal »potopiti« v njih. Pesniški svet Janeza Ramoveša je poseben svet, hkrati pa je tak, kot je zdaj in tam, v Poljanski dolini. »Janezov pesniški jezik je jezik njegove Poljanske doline, ki se mu noče odpovedati. V »prevodu« bi sporočilna ost zagotovo dosegla svoj cilj, semantična ost in čutnost v njegovih pesmih pa bi zagotovo razvodeneli,« vidno navdušen o Ramovševi poeziji razmišlja Duša. Najnovejša zbirka ima naslov Čreda in na neki način res predstavlja čredo osemdesetih pesmi, osemdesetih krav. Kot pesnik gleda na krave, kot kmet gleda na svojo živino, na katero je na neki način čustveno navezan. Vsaka pesem je metafora za neko človeško življenje, nekakšno priklenjenost, negibnost, vrtenje v enem in istem krogu … kot krave, ki razmišljajo o ljubimcih, oplojevalcih, najbolj sočni travi in oh, živijo v večnem strahu, pred klavnico in nožem … »To je moja najboljša zbirka doslej,« je bil kratek Janez Ramoveš.

Kobrowsky je psevdonim mlajšega avtorja, ki se tokrat predstavlja s svojim prvencem, zbirko Najprej semza slišal pr denje. Avtor, čigar pesmi so se sprva brale predvsem na spletu, je v zbirko zapisal ciklus človeškega življenja od rojstva do smrti. Jezik je nekoliko poseben, saj besede med seboj lepi in jih trga na napačnih mestih, tako da nastajajo zelo nevsakdanji besedni sklopi. Duhovit in obetaven. Pred dvajset in več leti je bil Milan Kleč obetaven pesnik, potem pa se je posvetil prozi, letos je med drugim njegovo delo nominirano za kresnika, zdaj pa je pred nami nova pesniška zbirka z naslovom Končne avtobusne postaje. »Je to še tisti stari Kleč,« se sprašuje urednik zbirke, hkrati pa ugotavlja: »To je že tisti stari Kleč.« Avtor pa, da skozi prozo na lažji način izpostavlja samega sebe in svoj odnos do sveta. Četrta avtorica z novo zbirko je Katarina Hočevar. Že naslov Nihaji namiguje na pesmi, ki govorijo o spremembah, različnih emocionalnih stanjih, poezija je subtilna, intimistična. Njena četrta pesniška zbirka je zvočna, manj gosta, manj obremenjena, a intenzivnejša. Tu pa je še najnovejša zbirka pesmi Milana Dekleve, vsestranskega književnika, dobitnika tako rekoč vseh literarnih nagrad, ki obstajajo v našem jezikovnem prostoru, leta 2006 pa tudi Prešernove nagrade. Sto žalostnih in še ena malo manj vesela. V svojih pesmih se suvereno sprehaja od filozofskih verzov do krhkih liričnih podob, od Nietzscheja do budistov in od temnih Grkov do pop zvezd. »Kratek vdih večnosti v jedro sveta,« je o zbirki kratek Dekleva. Ob zbirkah pa je izšla tudi nova zgoščenka Na kožo zapisane zgodbe igralke in pevke Lare Jankovič. Tokrat ob ekipi odličnih glasbenikov Vitalija Osmačka, Miloša Simića, Saša Olenjuka in drugih prepeva poezijo Ferija Lainščka. Izjemna poezija, pisana na kožo neponovljivi pevki, ki v duhu madžarskih in ruskih romanc sežejo globoko v dušo in še dlje.