Sv. Zofija, prosi za nas

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 15. maj 2010 / 06:00

Tole pisanje sem zastavil v dneh, ko godujejo trije ledeni možje. Pred očmi pa sem imel Zofko, »ta uscano«, katere god bo letos danes, v soboto. Napovedi kažejo, da se bo kar lepo uscala in je torej vse v najlepšem redu, še zlasti zato, ker naj bi se v prihodnjem tednu vreme izboljšalo. Dobro nam torej kaže, kaj bi hoteli še boljšega? Nič, tudi sam sem z ugotovljenim zadovoljen. Dodal bi samo eno načelno pripombo, ta pa se tiče našega doživljanja svetnikov. Sv. Antonu Puščavniku, ki goduje 17. januarja, pravimo tudi »ta svinjski« Anton, na upodobitvah ima ob nogi prašička, ki ga drži na verigi. Uradna razlaga cerkvenih učenjakov je taka, da prašiček na verigi simbolizira ukročene nagone in strasti, s katerimi naj bi se znameniti puščavnik boril in jih naposled premagal. No, naše ljudstvo je prašička doživljalo dobesedno in Antona, ki goduje ravno v času kolin, razglasilo za zavetnika teh dobrot. Razlika v razlagah učenih mož in pragmatičnega ljudstva je sicer bistvena, a ne usodna, velja eno in drugo. Nekaj podobnega se je primerilo sv. Zofiji. Njeno ime (»sophia«) pomeni v stari grščini modrost. In ta sveta žena, ki naj bi mučeniške smrti umrla v Rimu okrog leta 250, je postala zavetnica modrosti. Njeno čaščenje je okrepilo še čaščenje njenih treh hčera, ki so poosebljale tri krščanske kreposti – Fides, Spes, Caritas; Vera, Upanje, Ljubezen. No, našega ljudstva visoko poslanstvo te svetnice in njenih hčera ni motilo, da je ne bi razglasilo še za zavetnico dobre rasti. Če je na njen dan mokro (»uscano«), potem bo posejano in posajeno dobro raslo … Bog daj!

Lepo vreme je lepa reč, ni kaj. A po nekaterih znamenjih sodeč se zdi, da bi Slovenci v teh dneh in prihodnjih tednih potrebovali tudi več modrosti. Vsaj do referenduma, na katerem bomo 6. junija odločali o usodi sporazuma s Hrvaško. Po tej odločitvi se bo naša pozornost tako ali tako preusmerila na nogomet, strasti bodo – kakor je v takem primeru dopustno in celo primerno – zmagale nad razumom. Za odločanje na referendumu pa bi po mojem kljub vsemu potrebovali tudi nekaj modrosti in ne le političnih strasti. A kot kaže, bo ta tudi to pot potegnila krajši konec. Zna biti, da se bo naposled zgodilo tisto, kar je v tem pogledu najslabše: da bodo tisti med nami, ki so za Pahorja, glasovali ZA, tisti, ki so za Janšo, pa PROTI sporazumu. Odločila torej ne bo moč takih ali drugačnih argumentov, ampak pripadnost oziroma simpatija volivcev za »rdečo« (levo, liberalno) oziroma »črno« (desno, konservativno) paradigmo. Navsezadnje se torej ne bo odločalo o tem, kakšen bo sporazum naše države s Hrvaško, ampak o tem, kakšno je trenutno razmerje moči v slovenskem političnem prostoru. Bog ne daj.

Mogoče res ne bo tako, modrosti volivcev ne podcenjujemo, pustimo se presenetiti. Sicer pa odločitev tudi v primeru tehtanja argumentov ni lahka. Priznam, da se tudi podpisani sam v sebi še nisem odločil, še jih tehtam, rad bi, da bi me kdo uspel prepričati v eno ali drugo možnost tako, da za tem prepričanjem ne bi ostalo nobenih dvomov. Da bi bila odločitev bolj modra kot poscana. A katera je ta? Eni pravijo: v razmerah, ko se politiki in strokovnjaki ene in druge strani očitno ne morejo sporazumeti, prepustimo odločitev zunanji, nevtralni in strokovni arbitraži. Drugi pa: saj se nič ne mudi, ne popuščajmo, odložimo vso reč in počakajmo, da se ohladi, potem se bomo spet pogovarjali … Kaj menite? Res, ni enostavno, eno in drugo ima svojo težo in svoje pomanjkljivosti. Premislimo še enkrat in molimo: Sveta Zofija, prosi za nas, daj nam modrosti, da se odločimo prav in po pameti!