Tudi po Titu Tito?

Smo mi še Titovi, je Tito še naš? Takih vprašanj je v dneh ob 30-letnici Maršalove smrti vse polno in odgovorov je še več, nadvse različnih. Očitno je, da on ne more brez nas, kdo bi potem vzdrževal njegov mit? Mi pa, naj ga zanikujemo ali častimo, smo lahko brez njega, ne moremo pa mimo njega ...

V ponedeljek, 3. maja, popoldne, dan pred 30. obletnico Titove smrti, se je v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani zgodila okrogla miza na temo »Tudi po Titu Tito, trideset let kasneje«. Uvedel jo je Jože Dežman, direktor muzeja, vodil pa zgodovinar Igor Grdina. Soorganizator posveta je bila založba Orbis, njen urednik Aleksander Pišlar je za mizo pripeljal tudi ta čas najbolj branega med Titovimi biografi, Pera Simića iz Beograda, avtorja velike uspešnice Tito – Skrivnost stoletja (v izvirniku: Tajna veka), ki je konec lanskega leta izšla tudi v slovenščini v 3000 izvodih. Simić je po stroki ekonomist, za pisanje o Titu pa ga upravičuje dejstvo, da se je pred njim prebil skozi goro dokumentov in drugih virov. Za omizjem sta bila tudi dva priznana slovenska zgodovinarja, dr. Jože Pirjevec iz Trsta in dr. Silvin Eiletz z Dunaja, avtor knjige Titova skrivnostna leta v Moskvi (2008), s pogledi ekonomista na Titov vek ju je dopolnil Bernard Brščič.

Od tistega, kar je povedal Pero Simić, izpostavimo razlago, kako je Tito sam gradil svoj mit: »Titovo življenjsko delo je on sam.« Molotov je v Orwellovem letu 1984 izjavil: »Tito je v Jugoslaviji car in bog.« General Ljubičić pa kmalu po njegovi smrti: »I posle Tita Tito!« In res: edina vsejugoslovanska institucija, ki je po njegovi smrti še delovala, je bil Tito sam, vse drugo se je postopoma razkrajalo, tudi partija in vojska. Da bi se ta mit ne sesul že za njegovega življenja, je moral Tito ves čas prikrivati svoje aktivno sodelovanje v treh velikih zločinih. Prvi: kot komandir izvidniškega voda je v začetku 1. sv. vojne sodeloval v operacijah v zahodni Srbiji (in za to dobil visoko vojaško odlikovanje), v katerih je avstro-ogrska vojska pobila tudi množico civilistov. (Dr. Pirjevec je pozneje opozoril, da ta trditev ni dovolj dokumentirana in je zato do nje skeptičen.) Drugi zločin: ko si je v moskovskih letih prizadeval povzpeti se na položaj generalnega sekretarja KPJ, je kot sodelavec NKVD s pisanjem karakteristik denunciral svoje tekmece in je zato sokriv za izginotje okoli osemsto jugoslovanskih komunistov v Stalinovih čistkah. In tretji ter najhujši: poboji vrnjenih kolaborantov po koncu 2. sv. vojne. Če bi javno priznal katerokoli od teh dejanj, bi bilo njegove slave konec. Titovo početje v Moskvi je skušal v nadaljevanju natančneje osvetliti Silvin Eiletz, ki je s svojimi raziskavami v arhivih Kominterne prišel do podobnih ugotovitev kot Simić, a bolje dokumentiranih in bolj stvarnih. Tito naj bi po njegovem ovajal svoje partijske tovariše, sestajal naj bi se tudi s Stalinovima osebnima informatorjema, generalom Jakubovičem (psevdonim, njegova identiteta še danes ni razkrita) in Špinerjem (to je bil bolgarski komunist Ivan Karaivanov). Titov smoter je bil postati generalni sekretar KPJ. Ker po skrivnostnem prihodu v Moskvo, kamor ga ni nihče povabil, ni imel drugih možnosti, se je domislil nečesa izvirnega: medtem ko noben drug visoki funkcionar KPJ ni iskal zvez s Stalinovo tajno policijo, je Broz ravno tam zaznal svojo oporo. Z denunciacijami svojih najbližjih tovarišev je hitro navezal dobre stike z NKVD in zbudil Stalinovo pozornost …

Jože Pirjevec je poudaril, da se moramo pri pisanju o Titu opirati predvsem na zanesljive vire in ne smemo podlegati senzacionalističnim skušnjavam. Od štirih gostov omizja je bil najbolj protitovski. Do Tita je kritičen, priznava pa mu tudi nekatere nesporne zasluge, tudi v odnosu do Slovencev. Prva: brez Titove vojske in Jugoslavije bi bila naša meja z Italijo drugačna, za nas manj ugodna. Druga: večini mladih je bilo omogočeno, da so se šolali in se po končanem šolanju zaposlili. Tretja: Tito si je za razliko od drugih komunističnih voditeljev upal odpreti meje in tako omogočil pretok ljudi ter materialnih in duhovnih dobrin. Ob njegovih trditvah se je del publike zganil in polglasno pritrjeval, manjši del pa se je nelagodno presedal.

Bernard Brščič, znan kot »liberalni ekonomist«, je Titov čas osvetlil z vidika svoje stroke in v tej luči se to obdobje izkaže za porazno. Avstrijska Vojvodina Kranjska je v BDP dosegala 80 odstotkov tedanjega avstrijskega povprečja in skoraj takega tudi še Banovina Dravska. Če pa primerjamo republiki Slovenijo in Avstrijo v letu 1991, smo dosegali samo še polovico avstrijskega BDP. Drugače je seveda, če slovensko primerjamo z ekonomijami realnega socializma. V ekonomskem pogledu so bila Titova desetletja izgubljeni čas. Imeli smo sicer trg blaga, ne pa tudi trga kapitala in dela in na koncu pridelali 20 milijard dolarjev dolga. Tito je zavestno zanikal tri postulate gospodarske uspešnosti: 1. zasebno lastnino produkcijskih sredstev; 2. likvidiral je sloj samostojnih podjetnikov, ustvarjalnih posameznikov, ki se v svojem delu aktivno soočajo z negotovostjo poslovanja, pasivnemu »delovnemu ljudstvu« pa so jih prikazovali kot »izkoriščevalce«; 3. socialistično samoupravljanje bi morda celo delovalo, če bi bila človeška narava angelska (homo sovieticus), a v resnici nas ženejo interesi (homo oeconomicus) in ne altruizem. Brščiča je z nekaterimi ekonomskimi dejstvi dopolnil Simić. Zunanji dolg države se je v Titovi dobi povečal za sedemkrat, produktivnost prepolovila. Pomenljiv podatek o (ne)uspešnosti Titove ekonomije je tudi tisti, ki izhaja iz primerjave števila patentov med Jugoslavijo in njenimi sosedami. Tako je imela Avstrija 180 patentov na milijon prebivalcev, Ceausescujeva Romunija 118, Madžarska in Bolgarija po 52, Titova Jugoslavija pa le – sedem! Mar to ne pove dovolj?

Poslušati to posttitovsko omizje je bilo res zanimivo, čeprav je trajalo skoraj dve uri. In ko se je pogovor sklenil, jih je kar nekaj med publiko zagodrnjalo, da še ne more biti konec, en gospod pa se je prav razjezil: »Nočete nič polemike! Se bojite vprašanj?« No, o Titu se bo še govorilo in polemiziralo, ob tej obletnici in še desetletja. Še bomo Titovi in Tito še naš.