Spodbujajmo otrokov govor (2)

Otroci, ki imajo tudi čez dan v ustih dudo in pijejo iz stekleničke, čeprav bi že lahko uporabljali kozarec, so prav tako prikrajšani za boljše govorne sposobnosti.

Z dudo nekaj momljajo in jih komaj kdo razume, kaj želijo povedati. Duda ni prepovedana, je pa zaželeno, da jo otrok uporablja le kratek čas, pred spanjem. Najkasneje do drugega leta pa je koristno, če duda izgine iz otrokovega življenja. Dokazano je namreč, da vpliva na razvoj čeljusti in zobovja, lahko pa vpliva tudi na vnetja ušes in na karies. Tudi sicer naj bi bila duda le kratkotrajno sredstvo za tolažbo ali pomiritev, nikakor pa ne navada in način reševanja otrokovega joka ali slabega počutja. Iz izkušenj pa starši vemo, da je to lažje reči kot narediti. Še več težav kot uporaba dude pa povzroča sesanje palca, ki se včasih zavleče tudi v šolsko obdobje. V takšnih primerih je potrebno najti vzročne povezave, da se sploh lahko lotimo odvajanja. Kdaj otrok najpogosteje sesa palec ali dudo? Kaj bi lahko ponudili otroku kot nadomestno tolažbo? Kako naj ga spodbujamo, da se spopade s stisko, ne da jo »posesa«? Otrokov razvoj je tako povezan, da ne moremo gledati samo enega dejanja, ampak obravnavati vse, vključno s počutjem v družini, v skupini vrstnikov … Govor pri otroku spodbujamo tudi tako, da z njim čim bolj razločno govorimo. To pomeni, da ne požiramo besed, smo dovolj glasni, usta odpiramo in ne momljamo v brado. Opisujmo dejanja, ki jih počnemo, pogovarjajmo se z otrokom na čim bolj običajen način. Sama ne zagovarjam »otročje« govorice (boš papal, boš pupal), pomanjševalnice (rokica, nogica, puloverček) pa uporabljajmo čim krajši čas, če se nam že zdijo primerne. Bolj kot pomanjševalnice so škodljive otročje popačenke, saj se tako pogovarjamo z otrokom v enem jeziku, z odraslimi pa v drugem. Poleg tega nekateri predolgo ostanejo v »papanju« in »pupanju«, še takrat ko bi že sami lahko vzeli kozarec soka in ga popili.