Je komu sploh še mar za otroke?

Zgodba nekega otroštva, ki se ne bi smela zgoditi (2)

Vzgojiteljica me je začela spraševati o mami, očetu, o vsem, kar sem doma počela. Povedala sem ji, da jaz nikoli ne bom fukala tako kot mama, in da ne bom nikoli pila rakije kot strici, ki sem jih poznala. »Kaj to pomeni fukati?« je bila radovedna. Zdelo se mi je čudno, da tega ni vedela, saj smo pri nas vedeli vsi.

Pri gospe Mari je bilo vse zelo lepo in čisto. Ko me je tiščalo na stranišče, sem tekla na vrt in se pokakala med solato. Lulat sem hodila zelo pogosto, saj sem imela (to vem danes) kronično vnete sečne poti in verjetno tudi rodila, zato danes ne morem imeti otrok. Njen mož se je glasno zgražal nad mojim početjem, ona pa me je vzela v naročje, me stiskala k sebi in me nežno zibala sem in tja. Nenehno je jokala in mi govorila »ubogi otrok«. Naslednji dan me je pripeljala nazaj v naselje, k tetki. Za popotnico mi je dala polno vrečko lepih oblek, ki mi jih je tetka takoj zaplenila. Obljubila pa mi je, da me bo vzela k sebi tudi naslednjič, a se to ni nikoli več zgodilo. Tudi v potujoči vrtec nisem šla, ne vem, kaj so se tetki zamerili, da nas, otrok, ni več želela peljati tja.

Ko sem bila malo starejša, sem že vedela, da nisem ciganka, zato sem bila vsakič, ko me je kdo obkladal s tem imenom, zelo jezna. Žal pa sem bila še zmeraj zelo drobna in majhne rasti, tako da me je lahko pretepel vsak, ki je imel pet minut časa. Nekoč so prišli v naselje skavti ali taborniki, ne vem več točno. Prinesli so različne dobrote, oblačila, za nas, otroke, pa so pripravili tudi različne igre. Potem so nas vprašali, ali bi želel kdo preživeti kakšen dan z njimi. Takoj sem se javila. Moja mama je ravno takrat živela z nekim nasilnežem, ki je od mene zahteval, da sem se pred njim slačila. Spominjam se, da smo se v nekem velikem prostoru, v katerem so bile klopi in stoli, usedli na tla in se prijeli za roke. Potem so ostali molili, jaz pa nisem, ker nisem znala. Neki deček, ki je sedel poleg mene, me je nenehno suval s komolcem in mi z mimiko kazal, kaj moram narediti. Ko mi je bilo zadosti, sem vstala in ga začela lasati. Župnik, ki je sedel spredaj, me je zato nagnal domov, obenem pa mi je dejal, da se lahko vrnem, če obljubim, da se bom naslednjič lepo obnašala. Nikoli več se nisem. Zdelo se mi je krivično, da je s prstom pokazal name, saj se nisem počutila krivo.

Bilo mi je že več kot osem let, ko so se »spomnili«, da še ne hodim v šolo. Do takrat sem bila svobodna in sem kot najstarejša med majhnimi otroki kraljevala na ulici. Neke ženske so prišle pome in me odvlekle s seboj. Mama je imela ravno slab teden in jih je pričakala na vratih s steklenico. Na obiskovalke je kričala kot nora in jih zmerjala z vsemi možnimi izrazi. Meni se je zdelo fino, saj sem se počutila, kot bi gledala televizijo. Čez kakšno uro je na dvorišče pripeljal rešilni avto, naložili so mamo in jo odpeljali. Meni je bilo sicer vseeno, kam je šla, vseeno pa mi je bilo hudo, ker sem ostala sama. A ne za dolgo. Nazadnje so v avto porinili tudi mene in me odpeljali. Ženska, ki je sedela poleg mene, je ukazala šoferju, naj odpre okno, ker sem menda smrdela kot hudič. Meni se ni zdelo, da bi bilo tako. Vozili smo se zelo dolgo, potem smo se ustavili na koncu neke makadamske poti, vse naokoli pa je bilo polno jablan.

»Sedaj bo tukaj tvoj dom,« mi je rekla ena od žensk in me potem narahlo porinila proti visoki suhici, ki se nam je približala.

»Gospa, upam, da z njo ne bo težav,« so govorili vpričo mene. Zdelo se mi je, kot da jim je vseeno, če jih slišim ali ne.

Če sem se slabo počutila, sem imela navado, da sem molčala. Pri tej družini, kamor so me namestili, sem zelo malo ali nič govorila. Niso me sprejeli za svojo in jaz sem to čutila. Še dobro, da nisem bila vajena nežnosti, saj mama, kot sem ji morala reči, ni imela navade, da bi objemala še svoje lastne otroke. Bila sta dva fanta, ki z menoj sploh nista govorila. Imeli so, poleg mene, še dva rejenca. Eden je imel težko epilepsijo, drugi pa je za seboj vlekel nogo. Pozneje sem izvedela, da zato, ker mu jo je očim hotel odsekati, pa ga je le ranil. Imela pa sem svojo majhno sobico in tudi lastno posteljo. Prvič v življenju sem spala med čistimi rjuhami. Moram povedati, da prav »spala« nisem nikoli. Tudi ležala nisem. Bala sem se, da bo od nekod prišel očim in mi začel tlačiti prste v luliko. Namestila sem si blazino tako, da sem videla k vratom. Vsak najmanjši šum me je spravil pokonci. Bila sem kot zaprta školjka in nikomur se ni zdelo vredno, da bi me pobliže spoznal. Zjutraj so mi brez besed naprtali na rame torbo in me poslali v šolo. Če sem pojedla zajtrk, prav, če ga nisem, nihče ni rekel niti besedice. (Se nadaljuje.)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Avtomobilizem / torek, 20. maj 2008 / 07:00

Avtomobilski salon spet prihodnje leto

Sekcija za osebna motorna vozila pri Trgovinski zbornici Slovenije bo prihodnje leto spet organizirala osrednji slovenski avtomobilski salon, ki naj bi bil prihodnje leto znova na sejmišču v Celju.

Objavljeno na isti dan


Splošno / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Spremembe pri izvajanju dimnikarske službe

Popravek oziroma odgovor na članek pod gornjim naslovom

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Glasnih voda polna dolina

Dolina Mostnice s Planino Voje - Ledeniška dolina se zajeda skoraj v nedrje slovenskega očaka. S severa jo razkošno opazuje Tosc, z vzhoda Pokljuka, z zahoda Fužinske planine, na jugu pa se odpira pro...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Trgajmo bezgovo cvetje

Modro je, da si bogatimo svojo domačo zeliščno lekarno takrat, ko je čas za to. In zdaj je čas za cvetje črnega bezga (Sambucus nigra). Le pridno ga trgajmo, a s tem početjem ne pretiravajmo. Alergije...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Peteršilj

Peteršilj je eden najizrazitejših naravnih tonikov, se pravi poživil, z njim so včasih hranili celo dirkalne konje, da bi bili hitrejši. Peteršilj je doma iz vzhodnega Sredozemlja, spoštovali pa so...

Nasveti / torek, 15. maj 2007 / 07:00

Šmarnice

Kdo ne pozna dehtečega vonja šmarnic. Te majske dni so jih polni travniki ob robovih gozdov. Tako v nižinah kot tudi višje v gorah. Po vrtovih so letos zacvetele že nekoliko prej. Šmarnica ni kot d...