Zaradi muzike jih preslišijo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Kronika / ponedeljek, 10. maj 2010 / 06:00

Približno šest tisoč prevozov z reševalnimi vozili opravijo na leto v prehospitalni enoti nujne medicinske pomoči Zdravstvenega doma Kranj, od tega je 1200 intervencij.

Kranj – »Večji del so intervencije na domu zaradi bolezni, prometne nesreče so manjši del. Drugi prevozi niso nujni, kot so na primer prevozi bolnika na obsevanje in nazaj domov,« je povedal Jože Prestor, vodja reševalne službe v kranjski prehospitalni enoti nujne medicinske pomoči. »Dva rešilca sta namenjena za nujne vožnje, šest pa za vse druge prevoze pacientov. Dva smo že povsem iztrošili, stara sta več kot deset let in imata skupaj že več kot milijon kilometrov. V garaži ju imamo samo zato, da ko gredo mlajša vozila na popravilo, še vedno lahko izvedemo vse prevoze. Na leto z vozili naredimo 350 tisoč kilometrov in vsako leto bi morali kupiti novega, vendar ima zdravstveni dom še veliko drugih velikih investicij, kot sta menjava strehe, nakup rentgenskega aparata in vedno ne pridemo na vrsto. Starejši ko je avto, več servisa potrebuje. Skoraj da ni avtomobila, starejšega od pet let, da mu ne bi kaj manjkalo.«

Na nujnih vožnjah nimajo kakšnih posebno slabih izkušenj z drugimi udeleženci v prometu, vsaj ne v smislu, da bi jih vozniki ignorirali ali ne hoteli upoštevati. »Večji problem je, da nas velikokrat ne slišijo. Naše sirene so sicer zelo glasne in za nekatere pešce celo preglasne, če se pa nekdo pelje z modernim avtom, ki je zvočno izoliran in posluša še radio, rešilca sliši zelo pozno in nima veliko časa in prostora za umik,« je dejal Jože Prestor in še opozoril: »Vozniki težko sprejmejo višjo silo, kot je prometna nesreča na avtocesti, in iščejo način, kako bodo prišli mimo, ker se jim mudi naprej. Zelo malo je sočutja, več je ogorčenja. Območje gorenjske avtoceste, ki ga pokriva naša enota, ima tripasovnice in ne bi smela biti problem dostopnost do mesta prometne nesreče z rešilcem, se pa dostikrat zgodi, da udeleženci v prometu zasedejo vse tri vozne pasove. Težka dostopnost je zaradi zaparkiranosti in ovir, kot so betonska korita, tudi v urbanem naselju kranjske Planine in ni redka situacija, ko boste ponoči videli reševalno ekipo, ki pelje nekaj deset metrov voziček iz rešilca z vsemi kovčki, zato da lahko pridejo z opremo do poškodovanca.«

Lani so imeli povprečen odzivni čas 7,3 minute; to je čas od trenutka, ko medicinska sestra v ambulanti nujne medicinske pomoči sprejme telefonski klic in ugotovi, da gre za nujno stanje, do trenutka, ko se ekipa javi, da je prišla do pacienta. »Pokrivamo območje nekdanje kranjske občine; naša prednost je, da smo locirani na sredini tega območja in na sredini gostote naseljenosti,« je dejal sogovornik.

Reševanje na motorju

»Pred tremi leti je bila močna pobuda sodelavcev iz Spodnje Gorenjske, da bi Gorenjska imela v poletnem času reševalca - motorista. Glavni aduti, da bi se projekt izvedel, so bili slabša kadrovska pokritost Gorenjske, saj bi motorist na relaciji avtoceste med Kranjem in Hrušico vedno lahko priskočil na pomoč tudi enotam, ki so kadrovsko šibkejše. Projekt so predstavili na ministrstvu za zdravje, vendar jih argumenti niso prepričali, da bi pokrili stroške projekta. Reševalca – motorista že imajo kot redno dejavnost v Ljubljani, Mariboru in na Obali; ima hitrejši dostopni čas, ima pa tudi nekaj slabosti: samo eden je, ne more nesti s seboj veliko opreme, zelo je izpostavljen, ker je slabše vidljiv in bolj ranljiv. V dežju, ponoči in pozimi reševalec na motorju ne deluje. Za Gorenjsko bi bilo smiselno izvesti projekt, da bi vsaj ugotovili, ali ga potrebujemo.«

Lani decembra je bil sprejet Pravilnik o prevozih pacientov, ki so ga pisali petnajst let. V delovni skupini ministrstva za zdravje je bil tudi Jože Prestor in to delo je strnil: »S pravilnikom želimo urediti področje vseh prevozov z rešilci, ne samo za tiste, ki so življenjsko ogroženi. Pacient, ki ne potrebuje spremstva zdravstvenega delavca, se lahko pelje z »zdravstvenim taksijem«, ki ga bo upravljal voznik, ki bo imel znanje prve pomoči in bo lahko ves čas v navezi z urgentno službo, če bi prišlo do zapletov. Trajalo bo nekaj časa, da bo pravilnik zaživel, ker se spreminja tudi financiranje prevozov in ker se je gospodarska kriza že prenesla tudi na zdravstvo.«