Miklavž, ti pa ostani tukaj in nam čuvaj hišo

S temi besedami in pogledom na 350 let stari kip v kotu hiše je oče Cirila Zupana pred petinšestdesetimi leti zaprl vrata domačije v Mošnjah in odšel v izgnanstvo.

»In veste, da nas je Miklavž res počakal …,« se ob spominih na tiste čase nasmehne Ciril Zupan iz Mošenj. Čil in idej poln gospod bo prvega julija dopolnil osemdeset let, a ima spomin bister kot malokdo. Do dneva natančno se spominja zaporedja dogodkov, ki so pred petinšestdesetimi leti vaščane vodili v izgnanstvo.

»Štirinajst let sem bil star, ko se je zgodilo,« pripoveduje. »Leta 1943 se je v naše župnišče vselil neki Nemec z družino – ženo, sinom in hčerko, še dva hlapca je pripeljal s seboj. Spomnim se ga, ker je k nam v mlin vozil žito, Hans Warmuth mu je bilo ime. Mislim, da nihče ne ve, zakaj so 3. aprila partizani na vratih doma ustrelili njegovega takrat petnajst let starega sina Hanzija. Zdaj mislim, da je bila morda pomota … no, čez deset, morda štirinajst dni, so ustrelili še očeta,« se tistih časov spominja Ciril Zupan.

Mislili smo, da bodo vse postrelili

Že naslednjo noč sta v vsako od hiš v vasi prišla po dva nemška vojaka; družine so se morale zbrati v šoli, moški so šli posebej. »Mislili smo, da nas bodo vse postrelili, če ne vseh, vsaj moške. Na koncu so se odločili, da vas izpraznijo in požgejo nekaj hiš, devet družin, katerih sinovi, šestnajst jih je bilo skupaj, so bili prisilno mobilizirani v nemško vojsko, pa je moralo v 48 urah zapustiti domove in oditi – kamorkoli,« pripoveduje.

Med njimi sta bila tudi dva njegova brata. Prvi, Tone, je na svoj 25. rojstni dan padel pri Leningradu. Drugi, Franc, se je 29. novembra 1945 vrnil domov z obale Kaspijskega morja. »Ko se zdaj spomnim njegovih pripovedi, se mi zdi, da je moral biti v ujetništvu nekje na območju današnje Čečenije. Pripovedoval je, da jih je več kot polovica pomrla, ostali so predvsem kmečki fantje, vajeni trdega dela in surovih razmer. Domov se je vozil 45 dni, v živinskih vagonih, ki so ga pripeljali do Murske Sobote. Od tam je šel najprej peš k teti v Ljubljano, kjer se je za silo preoblekel, da se ga ne bi doma prestrašili, tako ubog je bil!«

Na očetov dom v Dvorsko vas

V taborišče na Bavarskem je bilo takrat izseljenih petdeset družin, skupaj 168 ljudi, pripoveduje. »15. aprila so nato Nemci požgali osem stanovanjskih hiš in trinajst gospodarskih poslopij. Ker sta bila dva brata v nemški vojski, Zupanovim ni bilo treba v tujino. Tako kot nekatere druge so jih pod streho vzeli sorodniki. »Živeli smo na očetovem domu v Dvorski vasi, prav tam, kjer danes stoji Jehovova cerkev. Če je bilo lepo vreme, sva s sestro Ivanko vsak dan hodila na kakih sedem kilometrov oddaljeno Dobro polje, kjer smo obdelovali svojo njivo. Če je bilo vreme slabo, smo vsi pomagali na žagi – dela je bilo vedno dovolj - oče pa je stalno hodil v Radovljico spraševat, ali se lahko vrnemo domov. »En sin je na fronti na Češkem, drugi je padel v Rusiji – jaz hočem domov,« je prepričeval Nemce in jih proti koncu leta vendarle prepričal, da smo se lahko vrnili. 15. novembra 1944 smo končno prišli nazaj v Mošnje. Miklavž, ki je čuval hišo, nas je še vedno čakal v kotu. Kake tri mesece smo bili popolnoma sami v vasi, potem sta prišli dve družini, pa še ena … aprila prihodnjo pomlad so se začeli vračati tudi tisti, ki so bili izgnani v Nemčijo.«

Kot na mravljišču

Dobro se spominjam, kako solidarno je potekala obnova požgane vasi. »Na pomoč so fizično in z gradbenim materialom priskočili tudi iz sosednjih vasi. Ob sobotah in tudi ob nedeljah tudi jeseniški železarji, razni mojstri, kovači, tesarji in drugi, pa jugoslovanska vojska. Bilo je kot na mravljišču.« Žal mu je, ker se je leta 1945 končala njegova šolska pot. Treba je bilo poprijeti za delo na domači žagi, kjer je vztrajal vse do leta 1962, ko se je, ker kot kmet ni mogel biti socialno zavarovan, zaposlil v tovarni Sukno v Zapužah, a le za kratek čas, ker je že kmalu dobil službo na Petrolovi bencinski črpalki v Radovljici. Leta 1988 se je upokojil kot poslovodja.

Dopisnik Radia in Gorenjskega glasa

Vmes pa je, bister in poln energije, počel še marsikaj. Mlin in žago na domačiji, kjer je živel skupaj s starši in svojo družino, so domači zapečatili leta 1965. »Dovoljeno je bilo, da žaga po tri mesece na leto obratuje za naše potrebe. Še do leta 2000 smo jo uporabljali, zdaj pa že dolgo ne več. No, za svojo 80-letnico jo bom spet pognal,« navdušeno razlaga. Imel je živino, izdeloval je mlinska kolesa – ker se jih pač nikjer ni dalo dobiti - bil med ustanovitelji društva lastnikov malih hidroelektrarn in se preizkusil tudi kot novinar. »Cel kup reči me je zanimalo, bil sem kritičen, pa sem začel pisati o kmetijski problematiki. Že v petdesetih letih sem dobil novinarsko izkaznico, kot dopisnik Radia Ljubljane, Maribora in slovenskega Primorja. Zaradi enega od bolj kritičnih prispevkov so me celo klicali na sodišče, a sem bil kasneje k sreči oproščen. Spomnim se, da se je takratni urednik na radiu odločno postavil na mojo stran!« Pisal je tudi za Kmečki glas, Dnevnik in seveda domači Gorenjski glas. »Napisal sem celo kake tri članke za časopis Prosveta, ki je izhajal v Clevelandu. V zahvalo so mi dve leti pošiljali časopis domov.« V zadnjih letih redno pošilja na roke skrbno napisane prispevke za radovljiški občinski časopis Deželne novice. Rad zapiše kaj, kar bi se sicer pozabilo – predvsem o ljudeh, dogodkih in znamenitostih v domači vasi.

Zadovoljen je z življenjem, kakor se je obrnilo, pravi. Posebej v veselje pa mu je družna: trije sinovi in hči, ki z otrokoma k sreči živi čisto blizu, saj si je stanovanje uredila kar nad domačim mlinom. Pa seveda vnuki. Zadnja dva, že drugi par dvojčkov v družini, sta se rodila pred dobrim mesecem dni.