Kako misliti partizansko umetnost

Ste kdaj pomislili, kakšne izjemne razsežnosti je imela slovenska partizanska umetnost, zlasti v možnostih, ki jih je zastavila, a žal nikdar do kraja realizirala. Ta čas najbolj fascinantna pa je knjiga, ki jo je o tem, kako danes misliti te reči, napisal Miklavž Komelj. Res neverjetno, kaj vse je mogoče videti v partizanski umetnosti!

»Bilo je v času vojne. Med borci je bil tudi mlad glasbenik, skladatelj, ki je živel z mislijo, da bo prav sredi burnega dogajanja, v katero ga je zanesla usoda, ustvaril svoje življenjsko glasbeno delo. To hrepenenje in iskanje navdiha za njegove melodije ga je spremljalo povsod. V zgodnjem jutru je s skupino mladih fantov hitel po samotni, gozdni poti. V enakomernem ritmu korakov so se mu polagoma začeli oglašati takti nove pesmi, sprva komaj razpoznavne, potem vse bolj izrazite. V prebujajočem se gozdu so se veselo oglašale ptice in njihovo medsebojno odzivanje se je zlivalo z odmevom njegovih korakov. Skupina je prišla na tiho, zeleno jaso, obsijano s svetlobo zgodnjega jutra. Rahle meglice so se dvigale z zemlje, rosne kaplje so se lesketale v travi. Koraki na mehki poti so postajali živahnejši in spremljalo jih je rahlo, komaj slišno šelestenje upogibajočih se bilk. Občutek prostosti in lepote spomladanskega jutra je preveval srce mladega skladatelja in vsa ta harmonija se je v njem prelivala tudi v glasbeno sozvočje. Vsi zvoki so se stekali v njegovo pesem: tisti, ki so prihajali iz zunanjih izvirov, in njegovo lastno, burno utripanje srca, radost mladosti, občutje kipeče sile polnega življenja, sladkost misli na objem dekleta … Naenkrat mladenič ves srečen začuti: Tukaj je ta pesem, to je moja simfonija …! In že v svojih mislih, kakor z dirigentsko palico, izvablja harmonijo zvokov iz nevidnih glasbil in jo usmerja v mogočni finale. Takrat je iz skrite zasede za robom jase zagrmel strel. Mladenič je padel kot pokošen. Njegova kri je zažuborela v travo. Bil je v trenutku mrtev. – 'In kje je zdaj tista simfonija?', je končal svojo pripoved Ciril Kosmač. Nikoli ne bom pozabil, kako je izgovoril to vprašanje; z nekoliko povzdignjenim glasom in z razširjenimi rokami, kakor bi hotel v zraku zajeti odmev simfonije, ki se je pravkar izgubila. Dogodek se mi je globoko zarezal v spomin – ne samo zato, ker mi vedno znova obuja podobo dragega prijatelja, ampak tudi zaradi globine vprašanja, s katerim je v svoji zgodbi posegel v največjo skrivnost življenja in smrti.«

To zgodbo je že po vojni pisatelj Ciril Kosmač povedal Bogdanu Osolniku, prvemu uredniku Gorenjskega glasa. Ta jo je zapisal po spominu in objavil v eni svojih knjig (Med svetom in domovino, 1992). Miklavž Komelj pa jo je kot »emblematično« navedel v svoji monumentalni knjigi Kako misliti partizansko umetnost – emblematično za tisto temeljno notranjo napetost partizanske umetnosti: napetost med tistim, kar še ni bilo realizirano, je pa že nastajalo. »Vprašanje, s katerim je končal svojo pripoved Kosmač, se bistveno povezuje s partizansko umetnostjo: ne samo z deli, ki jim je bilo onemogočeno, da bi bila realizirana, in z deli, ki se niso ohranila, ampak tudi s tistimi deli, ki so se ohranila. Povezuje se z nerealiziranim v samih realizacijah. Ko imam danes pred sabo ohranjena dela partizanske umetnosti, me ob njih preveva močan občutek o izgubljenem. Izgubljenem, ki se ne veže le na metafizične prepade življenja in smrti, ampak je zgodovinsko opredeljeno. In kje je zdaj partizanska umetnost? Kje so tisti nerealizirani potenciali 'nove umetnosti', ki jih je partizanska umetnost artikulirala kot svoje še-ne-obstoječe, v odnosu, do katerega je obstajala kot prelom z obstoječim?«

Komeljeva knjiga pokaže, kako bogata je bila kljub »izrednim« razmeram partizanska umetniška scena, tudi v primerjavi z meščansko ali domobransko, na katerih se sočasno kljub relativnemu zavetju ni dogajalo nič velikega. Najbolj se je razmahnila literarna produkcija, zlasti pesniška. Profesor Boris Paternu je v letih 1987-1997 v sodelovanju z Marijo Stanonik in Ireno Novak Popov v zbirki Slovensko pesništvo upora 1941-1945 zbral, uredil in izdal za štiri knjige pesmi (dve knjigi »partizanskih«, eno »zalednih« in eno »zaporniških in taboriščnih, izgnanskih, iz tujih enot«). Takoj za literarno je po obsegu likovna produkcija, zlasti grafika; nastajali so tudi kipi, ki so bili v glavnem uničeni, nastalo je pravo bogastvo fotografij, ki pa jih takrat niso šteli za umetnost. Sledi glasba, velik repertoar izvirnih slovenskih revolucionarnih pesmi, več simfoničnih del, celo fragmenti opere; vse to je popisal Franc Križnar v svoji knjigi Slovenska glasba v narodnoosvobodilnem boju, izdani 1992. Še danes slovijo partizanske gledališke skupine, ki so nastopale z bogatim repertoarjem, od recitacij na mitingih in skečev do pravih iger in lutkovnih predstav. »Kje še v tedanji Evropi se je gibal Hitler po nitkah, ki jih je vodil partizan?« Arhitekti med partizani in sredi ruševin niso risali načrtov za novogradnje, so pa oblikovali publikacije neverjetno številnih partizanskih tehnik, opremljali scene in prostore različnih manifestacij. V željah, da bi iz njih nastali pravi filmi, so nastajali filmski posnetki, mnogi izgubljeni … Toda vse to se je snovalo v pričakovanju, da iz tega naposled nastane tudi »veliki tekst«, »tista simfonija« …

»In kje je zdaj tista simfonija?« Saj je vendar že nastajala in se ni mogla kar nekam izgubiti! Kolikor je nastajala v duhu, ki veje, kjer hoče, morda res še nekje je … Sicer pa vemo, da se je umetnost že proti koncu partizanstva začela vračati v etablirane predvojne kontekste. V povojni umetnosti je nastalo veliko del na partizansko temo, a to seveda ni bila več partizanska, bila je »sodobna« slovenska umetnost, prilagojena novim časom. »Partizanska 'sodobna umetnost' pa je svoj čas ustvarjala s tem, da se mu ni prilagodila, ampak se je v njem spopadla z lastno nezmožnostjo: kot taka je simbolno artikulirala spreminjanje nemožnosti v možnost. Partizansko gibanje, s katerim se je povezala, se je namreč dogajalo prav kot postavljanje novih koordinat mogočega in nemogočega. Ko se je začelo, je bilo že odgovor na teze, 'da je partizanstvo v Sloveniji nemogoče'.« In prav v tem, v iskanju mogočega v navidez nemogočem, je partizanska umetnost, kakor jo razlaga Miklavž Komelj, še vedno oziroma spet navdihujoča.