Milan Batista (1924-2010)

Besedilo: Damir Globočnik
Kategorija: GG Plus / / 06:00

Umrl je akademski slikar in grafik Milan Batista. Ustvaril je obsežen in dragocen likovni opus ter deloval kot pedagog, kulturnik in pesnik. V spominu bodo ostali tudi njegova odgovornost, širina, humanizem in neutrudna vnema. Mnogi likovniki se bodo s hvaležnostjo spominjali prvih pedagoških nasvetov, ki so jih prejeli od njega.

Rojen je bil leta 1924 v Dolenjem Logatcu. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Ljubljani. Prve risbe je objavil v časopisu Jutro. Na drugo svetovno vojno ga vežejo kruti spomini na Gonars, Treviso, zapore v Beljaku, Ljubljani in Sv. Luciji pri Mostu ob Soči. Leta 1943 je sodeloval na razstavi risb, ki so jo v Gonarsu pripravili interniranci. Zadnje leto vojne je opravil dva razreda višje gimnazije in obiskoval Goršetovo slikarsko šolo. Po osvoboditvi Ljubljane je deloval kot kulturnik Cankarjeve brigade. Po končani vojaščini je bil kulturni organizator pri mladinskem komiteju Ljubljana. Njegovi profesorji na Akademiji likovnih umetnosti v Ljubljani so bili Nikolaj Pirnat, France Mihelič, Slavko Pengov, Maksim Sedej in Riko Debenjak. Diplomiral je leta 1951 pri Božidarju Jakcu in nato pri njem obiskoval tudi grafično special­ko. V letih 1953 do 1958 je poučeval likovno vzgojo v Tržiču. Svoje kulturno in pedagoško delo je nadaljeval v Kranju. Kmalu je postal ena osrednjih osebnosti kulturnega in likovno-pedagoškega delovanja v mestu, predsednik Kluba kulturnih delavcev, urednik Revije za kulturo Gorenjska, vodja Centra za estetsko vzgojo (1965–1981) itd. Med drugim je bil predsednik likovnih pedagogov Slovenije (1959–1961), poslanec kulturno-prosvetnega zbora (1970–1975) – bil je eden izmed udeležencev akcije 25 poslancev, direktor Delavske univerze Tržič (1969–1970). Leta 1965 je ustanovil oddelek za estetsko vzgojo pri Osrednji knjižnici v Kranju (CEV). Milan Batista je bil dolgoletni sodelavec Zveze kulturno-prosvetnih organizacij ter pedagoških in kulturnih institucij za področje likovne vzgoje.

Milan Batista velja za enega osrednjih gorenjskih likovnih ustvarjalcev. Prvo samostojno razstavo je imel leta 1956 v Kranju. Likovna dela je predstavil na številnih samostojnih razstavah, mdr. na treh retrospektivah v Kranju (1974, 1995 in 2005). Razstavljal je v Avstriji, na Češkem, Poljskem, v Franciji in Nemčiji. Likovni opus Milana Batiste je bil deležen strokovne obravnave v okviru umetnostnozgodovinskega študija na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustvarjal je v različnih grafičnih (lesorez, linorez, jedkanica, akvatinta) in slikarskih tehnikah (akvarel, pastel). Njegova likovna dela so v številnih javnih in zasebnih zbirkah. Uresničil je več monumentalnih naročil (Spomenik žrtvam vojne v Železnikih, 1960 – s sodelovanjem akad. kiparja B. Sajovica, Spomenik požgani vasi na Jamniku, 1964). Javne prostore je popestril s freskami in drugo likovno opremo. Prejel je vrsto nagrad in priznanj: v letih 1962 in 1968 Prešernovo nagrado mesta Kranj, leta 1962 Žagarjevo priznanje, leta 1973 Srebrno odličje Zveze kulturno-prosvetnih organizacij Slovenije.

Milan Batista je od začetka petdesetih let preteklega stoletja ustvaril več kot štirideset likovnih ciklusov, v katerih je ključno mesto namenil človeku. Kot je poudaril v intervjuju ob prvi samostojni razstavi, je bilo zanj umetniško ustvarjanje »posebej iskanje človeškega v človeku«. Znal se je poglobiti v človekovo notranjost, v njegovo duhovno življenje in tu poiskati lepoto, mir, ravnovesje, skladnost duha, težnjo po miru in harmoniji. Hkrati je opozarjal tudi na odtujenost, stiske in dileme, ki prežemajo sodobnega človeka. Slednje velja za prvi ciklus lesorezov in linorezov »Žalostne matere« (1952–1960), ki je nastal pod vplivom vojnih grozot. Vojno kot tragedijo civilizacije je obsodil tudi v ciklusu lesorezov »Ugasli svečniki« (1955–1957), pri katerem je prešel k simbolnemu načinu uporabe likovnih motivov. Iz antike izvira pobuda za ciklusa »Bogovi so žejni« (1955) in »Orfej in Dioniz v mesečini« (1955–1958). K iskanju abstraktnih in znakovnih likovnih rešitev se je podal s ciklusi grafik v različnih tehnikah »Črna dominanta« (1962–1963), »Industrijska grafika« (1964–1972), »Znak« (1973–1975), »Modra dominanta« (1975–1977) in »Urbanizacija prostora« (1982–1985). Posebno poglavje predstavljajo dela v tehniki enkavstike, ki se ji je kot prvi in edini med domačimi umetniki posvečal med letoma 1967 in 1972. Sledili so ciklusi grafik in risb »Kariatida« (1969–1972), »Dafne« (1979–1982), »Začetek in konec« (1979), »Portret« (1979–1980) in »Ikone« (1982–1986). Pri ciklusu jedkanic »Oljke« (1984–1990) je drevesa zasnoval kot simbole človekove trdoživosti in jih prežel z romantično-dramatično atmosfero. Misel o prepletenosti vseh stvari je stopnjeval pri ciklusih »Tokovi časa« (1988–1993), »Harlekin in lutka« (od 1985), »Evropa« (od 1989) in »Zoodijak« (od 1995). Ciklusa »Pesnik v noči« (1960–1963) in »Meditacije Prešernovih pesmi« (1964) je več kot dve desetletji kasneje nadaljeval s ciklusom risb, pastelov in voščenih akvarelov z naslovom »Poezija dr. Franceta Prešerna«. Poeziji je posvečen tudi ciklus »Slovenska lirika« (od 1985). Z risbami in akvareli je opremil knjigo Podobe Valvazorjeve Ljubljane (1992).

Kot neutrudni iskalec vsega lepega, izpovednega in iskrenega v likovni umetnosti bi si Batista zaslužil tudi oznako likovni lirik. »V začetku je bila pesem. Šele ko je pesem v meni izpeta, pa bodi že zapisana ali ne, je prešla v prste, ki jo vrežejo v les, zarišejo v ploščo ali na papir,« je izjavil ob začetku samostojne likovne poti. Pesmi je pisal od vojnih let dalje. Izdal je dve pesniški zbirki: leta 1995 Veliki sonetni venec (Sonetni venec sonetnih vencev) in leta 1996 zbirko Kamen in veter. Milan Batista je za likovno umetnost dobesedno živel, zato je bil njegov likovni opus vselej in v vseh ustvarjalnih obdobjih iskren, izpoveden in vsebinsko poglobljen. Kot eden pomembnih grafikov in slikarjev druge polovice preteklega stoletja bo ostal za vedno zapisan v preglede slovenske likovne umetnosti. Pogrešali pa bomo njegove iskrive zamisli, s katerimi je znal obogatiti vsak pogovor.