Ne bo več samo konjenik

Telovadec Sašo Bertoncelj se po uspehu na evropskem prvenstvu pripravlja na naslednje tekme svetovnega pokala, razmišlja pa tudi o olimpijskih igrah.

Gorenja vas pri Retečah – Sašo Bertoncelj, telovadec Narodnega doma, je na svojem orodju, konju z ročaji, na evropskem prvenstvu osvojil bronasto medaljo. Nekaj slavja je že bilo, za kaj več med naporno sezono ni časa. Med prazniki je bil nekaj dni na morju, konec tedna pa se bo v Mariboru predstavil domačim gledalcem.

Prvič ste se z velikega tekmovanja vrnili z medaljo. Pričakovano?

»Medalja je bila v zraku. Prvič sem šel na evropsko prvenstvo kot eden izmed kandidatov za medaljo. Vedel sem, da sem zraven, da jo lahko prinesem domov. Bilo pa je seveda treba narediti dve dobri vaji. Končno mi je uspelo. Namesto pričakovano bom rekel odlično (smeh).«

Finalna vaja ni bila idealna?

»Trener je rekel, da je bila slaba, jaz bom rekel najslabša, kar jo znam narediti, da še ostanem na konju. Padel sem iz ritma, en element sem naredil tako slabo, da sem se komaj rešil. Bilo je še veliko rezerve.«

Napredek pa je viden v psihološki pripravi, s čimer ste imeli pred leti težave.

»Res je. S tem sem imel kar nekaj težav. Konj je orodje, ki ne dopušča napak, in če psihološko nisi dovolj stabilen, je to lahko odločilno. Trema je seveda še vedno prisotna, tudi na evropskem prvenstvu je bila, a jo znam obrniti sebi v prid.«

Ste se na prvenstvo kaj posebej pripravljali?

»Posebnih priprav ni bilo. Enako kvalitetno se pripravljam za vse tekme v sezoni. Moje priprave na evropsko prvenstvo so bile tekme svetovnega pokala. Napaka, ki sem jo naredil na tekmi v Parizu, je bila dobrodošla. Še dodatno me je opozorila, da je treba biti pozoren skozi celo vajo. Morda je bilo ravno to ključnega pomena, da sem se na evropskem prvenstvu zbral v tistem trenutku, ko sem slabo naredil en del vaje, in lepo nadaljeval.«

Vrnili ste se kot paradni konj slovenske gimnastike, kot edini z medaljo.

»Zanimiv občutek. Se pa ne jemljem tako. Res je, da sem domov prišel z najboljšim rezultatom, še vedno pa sta Mitja Petkovšek in Aljaž Pegan, rezultatsko gledano, daleč pred mano. Všeč mi je, da bosta še tekmovala, da nas je več, ki smo sposobni priti v vrh, da se pričakovanja porazdelijo, da ni vse samo na enem.«

Kako gledata na vaše uspehe?

»Sta vesela, saj vesta, koliko truda je treba vložiti, da prideš do takšnih rezultatov. Aljaž je na evropskem prvenstvu v živo spremljal moj nastop in dejal, da že dolgo ni bil tako nervozen. Drama z ocenami, z napačnim izhodiščem je bila res neverjetna.«

Kako pa ste vi doživljali ta zaplet?

»Sedaj z nasmehom in užitkom, takrat pa mi ni bilo prav nič smešno. Med vajo sem bil veliko manj nervozen kot potem, ko sem čakal na rezultate. Tako se že dolgo nisem tresel. Po oceni pa je bilo treba čakati še na konkurente. S slabo izvedbo sem jim dal možnost, da me prehitijo. Dva sta jo izkoristila, drugi pa na srečo ne.«

Boste tudi v prihodnje trenirali samo na konju z ročaji?

»Proti koncu leta bom začel priprave še na parterju in preskoku. Skušal se bom uvrstiti na olimpijske igre. To pomeni, da bom prihodnje leto na svetovnem prvenstvu na konju moral biti uvrščen med prvimi tremi, na preostalih dveh orodjih pa zbrati 85 odstotkov povprečne ocene. Sekiral bi se, če bi mi na konju uspelo priti med tri, pa potem ne bi imel izpolnjenega drugega pogoja.«

Že večkrat pa ste mi dejali, da ste tipičen konjenik. Kaj to pomeni?

»Tipičen konjenik sem glede na postavo. Na primer za kroge nisem, saj sem prevelik. Poleg tega nimam takšne mišične mase, kot jo imajo telovadci na krogih ali na bradlji. Na konju moraš imeti dober izkoristek moči, poleg tega ne smeš biti pretežek. Na drugih orodjih se bolj težko znajdem. Edino na parterju in v preskoku lahko še kaj naredim.«

Kaj vas čaka v nadaljevanju sezone?

»Sezona bo še dolga in naporna. Največja tekma bo svetovno prvenstvo oktobra v Rotterdamu, ki zame ne bo nič manj pomembno kot tisto prihodnje leto, ki bo odločalo tudi o potnikih na olimpijske igre. Poleg tega bom nastopil še na šestih, sedmih tekmah svetovnega pokala. Prva bo že ta konec tedna v domačem Mariboru, kjer je vedno lepo tekmovati.«

V vaši zbirki vam sedaj manjka še medalja s svetovnega prvenstva in olimpijskih iger?

»To so moje želje. Upam, da mi bo uspelo. Je pa do tega zelo težko priti. Tudi do te medalje na evropskem prvenstvu je bila krvava pot.«