Poklic: orientalska plesalka

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / sreda, 5. maj 2010 / 06:00

Kamničanka Nataša Kočar, geografinja in sociologinja, je pred tremi leti uresničila svoje dolgoletne sanje in ples, ki mu je zvesta že vse življenje, izbrala za svoj poklic. Pogumna odločitev se je izkazala za pravilno, kar kaže navdušenje gledalcev za njeno delo, tudi za zadnji projekt - plesni indijski spektakel Kundalini.

Nataša Kočar, 34-letna Kamničanka, poročena in mama štiriletne Zoje, je po končanem študiju geografije in sociologije že dobila na prvi pogled sanjsko službo, saj je po več letih dela v marketingu delo dobila na Filmskem skladu RS. »Poleg plesa je ena od mojih ljubezni tudi film in na Skladu sem prodajala slovenske filme v tujino. Izredno sem uživala, a izšlo se je tako, da sem po porodniškem dopustu začela razmišljati o svojih otroških željah in odločila sem se za malce neumen, predvsem pa pogumen korak – šla bom na svoje in živela bom od plesa! Marsikdo me danes začudeno pogleda, kako je to lahko moj poklic, a tudi tri leta po tem lahko trdim, da sem se odločila prav. Uresničila sem svoje dolgoletne sanje, saj je ples del mene že od malega. S prijateljico sva imeli kot najstnici svojo plesno šolo v bloku in vseskozi sva sanjarili, da bova nekega dne plesali na Broadwayju. Otroške sanje sem med študijem potisnila nekoliko na stran, a ko sem ugotovila, da brez plesa ne morem živeti, odločitev res ni bila težka,« svojo plesno življenjsko pot, ki se je začela s klasičnimi in latinskoameriškimi plesi ter jazz baletom, zadnjih deset let pa jo krojijo predvsem orientalski plesi, predstavi Nataša Kočar.

Ko se je pred desetletjem posvetila orientalskim plesom, so bili le-ti pri nas še krepko v povojih. Orient in Azija na splošno sta jo navdušila že med študijem geografije, ko je nekaj mesecev preživela v Indoneziji, na Tajskem in Maleziji, kjer se je pobliže spoznala s tamkajšnjo kulturo in plesi. »Pri orientalskih plesih me je najprej navdušila sama glasba, nato pa sem začela iskati nekoga, ki bi me lahko naučil tudi plesnih gibov. V Ljubljani sem našla romsko plesno učiteljico Nursel, začela hoditi k njej na vaje in od tu je šlo samo še navzgor. Odprl se mi je nov svet, bila sem željna novega znanja, želela sem si plesati, se izobraževati, napredovati, zato sem leta 2004 skupaj s še tremi prijateljicami v Kamniku ustanovila Kulturnoumetniško orientalsko društvo Bayani,« pravi predvsem nad Egiptom navdušena Nataša in razloži, da 'bayan' v turščini pomeni 'ženska'. V KUOD Bayani je danes več kot sto tečajnic iz vse Slovenije in tudi vseh koncev Gorenjske, plešejo pa klasične orientalske plese, moderne orientalske plese in folkloro. Najmlajša je stara dvanajst, najstarejša pa 65 let.

Navdušena in željna novih znanj se je lotila večletnega izobraževanja za učiteljico orientalskih plesov in po prejetem certifikatu jo sredi maja čaka še zaključna orientalska plesna predstava Vonj jasmina – mednarodni projekt, s katerim se bodo plesalke predstavile tudi v Zagrebu in na Dunaju. Dolgoletno delo, ki mu je predana z vso energijo, je pred nekaj tedni kot koreografinja z več kot štiridesetimi plesalkami kronala z izjemnim spektaklom indijskih plesov Kundalini, ki so ga gledalci v Kamniku in Kopru pozdravili s stoječimi ovacijami. A kakšne sploh so razlike med orientalskim in indijskim plesom in kje v tem svoje mesto najde med laiki priljubljeni izraz trebušni ples? »Orientalski ples je postal zelo širok pojem, veliko ljudi pleše in veliko jih misli, da to obvlada, a le redki se tega lotevamo strokovno in profesionalno. Trebušni ples ni strokoven pojem, v Evropo so ga prinesli vojaki in kolonisti v 18. in 19. stoletju, ki so videli ženske v severni Afriki, kako plešejo bolj z medenico, česar v tistih časih v Evropi ni bilo mogoče videti. To se jim je zdelo zelo eksotično, čeprav so videli plesati le ženske na ulici, ki so bile navadno prostitutke, in kljub popačeni sliki so posplošili, da gre za ples s trebuhom. Mi vsemu temu rečemo orientalski plesi. Tudi arabska besedna zveza raks šarki pomeni ples z vzhoda. Razlika med orientalskimi in indijskimi plesi je velika, čeprav je laiki navadno niti ne opazijo. Neke vzporednice seveda obstajajo, a klasičen indijski ples, ki so ga plesali v templjih, je star že tisočletja, gre pa za skupek plesa, petja in drame, ki so neločljivo povezani v eno. Pod vplivom filmske in glasbene industrije Bollywooda pa se je začel razvijati ples, ki se je bolj nagibal k Orientu in ples približal potrebam zahodnjakov,« razloži Nataša in doda, da orientalski plesi zajemajo Turčijo, Sirijo, Jordanijo, Arabski polotok in severno Afriko, poleg teh pa poznamo še centralnoazijske plese, indijske, indonezijske, japonske in druge azijske plese.

»Orientalski plesi so namenjeni vsem ženskam, tu ni diskriminacije kot na primer pri baletu. V teh plesih, v orientalskih in v modernih indijskih, ki se zgledujejo po orientalskih, so gibi, ki so lastni prav vsaki ženski. A za bolj kompleksne dimenzije je potrebnih več let trdnega in vztrajnega dela. Pri teh plesih gre tudi za globljo noto, ne le za golo formo. Arabci in Indijci takoj opazijo, kdo pleše s srcem, in na to so zelo občutljivi. Lahko se pohvalim, da smo od tukaj živečih Arabcev in tujih veleposlanikov z Orienta prejeli že vrsto pohval in začudenj, da tudi Slovenke lahko plešemo tako doživeto. Gibi niso vse, gre tudi za razumevanje besedila pesmi, kulture in mentalitete, zato je dobro tudi brati njihovo literaturo, gledati filme … Sama se temu res popolno predajam, saj le razumevanje celotne kulture na odru izpade prepričljivo,« pravi mlada plesalka, ki je letos že bila na izobraževanju v Egiptu, konec leta pa se odpravlja še v Indijo.

V poučevanju nadvse uživa, sedanjim in bodočim tečajnicam pa sporoča, da orientalski plesi niso le tančice in svetleče obleke, ampak tudi veliko treningov, trebušnjakov in predvsem vztrajnosti.