Knjiga, ki razkriva

In kaj razkriva knjiga, o kateri smo govorili na 101. Glasovi preji? Razkriva anatomijo delovanja prejšnjega režima. Ko jo beremo, spoznavamo, da smo ga tisti, ki smo bili kolikor toliko poslušni državljani, doživljali le površ(i)n(sk)o. Tisti pa, ki so se mu tako ali drugače upirali, so okusili tudi njegovo globino, temno in hudobno ...

Glavna junaka knjige, ki jo je napisal Igor Omerza – Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584 – sta v naslovu imenovani in njegov prijatelj Boris Pahor. V pogovoru, ki je trajal pet let in sta ga objavila marca 1975 v Pahorjevi tržaški reviji Zaliv, sta razkrila tabu komunističnega režima – zunajsodni poboj domobrancev trideset let pred tem, maja in junija 1945. Tiste pa, ki so si drznili drezati v tabuje, so v vseh časih in režimih doletele hude sankcije. Pahorja je v zavetju njegovega tržaškega zaliva doletela »le« enoletna prepoved vstopa v matico, po Kocbeku pa se je vsul plaz javnih obtožb, pred katerimi se ni mogel enako – torej javno – braniti. Mitja Ribičič, takratni šef SZDL, je obračun z domobranci zagovarjal takole: »Pri zadnjih bojih /…/ je na dvajset tisoč slovenskih partizanov ležala teža von Löhrove armade, teža stotisočglave množice belogardistov, domobrancev, ustašev, četnikov in drugih kvizlinških vojska, ki so bile še bolj nacistične kot nemška armada sama, predvsem pa so bile razredno opredeljene, hoteč preprečiti socialistično revolucijo v Jugoslaviji. Te sile kontrarevolucije smo morali fizično uničiti v 45. letu, čeprav smo imeli potem še dve leti opravka z banditizmom.« Omerza se na Ribičiča odzove takole: »No, je bilo pa res veličastno in hrabro dejanje, v 'zadnjih bojih' umoriti neoboroženo in z žicami zvezano stotisočglavo vojsko domobrancev in drugih kvizlinških formacij, po raznih breznih, kotanjah, gmajnah, globelih, vrtačah, poljih, protitankovskih jarkih in rudniških jaških, vse to, ko je bila vojna že končana. Cinizem in potvarjanje brez primere je v tej Ribičičevi lažnivi opredelitvi, v prikrivanju tega zločina, ki je umazal osvobodilni boj. Bolje, da bi molčal! Vseeno pa vsaj javno izvemo za pravi razlog pokola. Predvsem so bile, po Ribičiču, te sile razredno opredeljene in kontrarevolucionarne. Šlo je torej za množičen in neusmiljen obračun z ljudmi, v katerih je nova partijska vrhovna oblast videla potencialno nevarnost za svojo absolutno 'proletarsko' oblast. Boris Pahor je literarno in mediteransko lep v opisovanju tega Ribičičevega navedka: 'Tako spušča sipa črnilo, da se s črnim vodnim oblakom zaščiti pred nevarnostjo.'« K temu (v knjigi na straneh 288-289) lahko dodamo samo to, da je bilo Ribičičevo črnilo rdeče, krvave barve …

V knjigi (str. 234-236, 309) izvemo tudi, kdo so bili po Kocbeku tisti, ki so ukazali, sklenili ali vsaj predlagali poboj. »Moj intervju /z Borisom Pahorjem, objavljen marca 1975 v Trstu/ je častno dejanje človeka, ki bi rad svoje soborce pripravil do tega, da skupno obžalujemo dejanje, ki so ga sklenili Kardelj, Kidrič, Marinko, Maček in B. Kraigher /…/ in z njim storili najhujše dejanje v vsej slovenski zgodovini.« Tako v Kocbekovem osebnem dnevniku, 17. aprila 1975, dan pozneje pa tole: »Tone /duhovnik Anton Trstenjak, Kocbekov prleški rojak/ mi je povedal zaupen podatek (dobil ga je od razgledanega človeka), da je pri sklepu politbiroja o usodi slovenskih domobrancev najbolj ostro, odločno in tako rekoč najbolj ekskluzivno sodelovala Šentjurčeva /Lidija/, nihče drug ni hotel te odgovornosti prevzeti nase tako samo po sebi razumljivo kakor ta ženska.« In še: »Strašno mi je, kadar pomislim, da stoji novi režim na truplih 12.000 nedolžnih ljudi. Boris Kraigher je zaupal slovenskemu duhovniku, svojemu sošolcu: 'Premišljevali smo in si belili glavo, če se jih ne rešimo in jih spustimo, bomo neprestano v napornem, ogroženem položaju.'« In ne nazadnje, Kocbek v pismu prijatelju, pisatelju in nobelovcu Heinrichu Böllu, 12. junija 1975: »Danes poznamo grozni razlog: postali so žrtev panike, ki zaposluje samo ekskluzivne režime. Zaradi tega so ta primer do danes strogo in spretno prikrivali. Za mali, komajda dvamilijonski narod pomeni ta umor kapitalni zločin. Nenehno si predstavljam te nesrečne ljudi, kako bi lahko kot pametno prevzgojeni možje ustanovili več deset tisoč srečnih in plodnih družin.«

Javno razkritje poboja domobrancev je bilo razkritje za nazaj. Knjiga pa nam odkriva tudi pravo podobo številnih posameznikov in organizacij, ki so bili sredi 70. let paradne osebnosti slovenskega naroda. Tu ne mislim toliko na politike, ki so pač hoteli za vsako ceno ohraniti svojo na zločinu in ekskluzivnosti temelječo oblast – v zadevi Kocbek so se najbolj »izkazali« Kardelj, Fajfar, Popit, Ribičič, Šetinc in sam Josip Broz Tito … Razočarani smo nad servilno, v odnosu do takratnega režima podrepniško proaktivno držo mnogih intelektualnih in akademskih veljakov (Josip Vidmar), medijskih prvakov (Mitja Gorjup, 1971-77 glavni urednik Dela), celo nekaterih književnikov, med katerimi prednjači diabolično nagnusni lik Jožeta Javorška s svojim ovaduškim in moralno zavržnim delovanjem … Sicer pa smo v tej sprevrženi igri sodelovali vsi, ki smo se prostovoljno udeleževali vseh mogočih ritualov, ki jih je izumil Kardelj v svoji čudežni viziji socialističnega samoupravljanja (neposredne demokracije pod partijsko kontrolo).

Ne nazadnje nam knjiga razkrije uporno, prvotnemu duhu OF zvesto držo »pričevalca« Kocbeka. »V levjem žrelu kazati roge in se ne ozirati na vsa sredstva, ki so bila policijskemu režimu na razpolago v času, ko sta bila Tito in Kardelj trdno v sedlu, poleg njiju pa živi in vplivni še nekateri soodločevalci o pokolu domobrancev (v Sloveniji najmanj še Maček in Marinko), je bilo resnično zadržanje vredno načelno trdne in osebno hrabre osebe /…/ Bralec si mora predstavljati, kakšen psihični napor in osebno žrtvovanje ter neustrašnost so potrebni v totalitarnih sistemih za takšen upor, na kar smo – v dveh desetletjih svobode združevanja, govora in tiska v Sloveniji – že malce pozabili.« S temi avtorjevimi besedami (str. 197) naj sklenemo ta zapis o njegovi kapitalni knjigi, ki jo priporočam v branje.