Katin, zločin in ...

Prejšnji teden je Katin in v gozdu tega imena storjeni zločin na nenavaden način predramil naš spomin in kot tragični opomin zbudil našo zavest. V sredo zvečer je bil na TV Slovenija na ogled odlični film tega imena (Katyn, 2007); naredil ga je Andrzej Wajda, sloviti poljski režiser, čigar oče Jakub je bil med častniki, pobitimi v Katinskem gozdu. V soboto pa nas je pretresla novica, da je v nekem drugem gozdu nedaleč od Katinskega strmoglavilo letalo, v katerem je bila skoraj stočlanska poljska delegacija s predsednikom na čelu; namenjeni so bili na komemoracijo ob 70-letnici poboja, a so v nesreči vsi umrli. Tako se je Katin za Poljake že drugič izkazal kot kraj nesrečnega imena, že drugič je Poljska v gozdovih na zahodu Rusije izgubila del svoje narodne elite.

Za Slovence je katinski zločin, »uprizorjen« aprila 1940, pomemben zlasti zato, ker je bil model za poboj naših domobrancev pet let pozneje, po koncu druge svetovne vojne. Že 5. marca 1940 so Stalin in še trije vodilni tovariši iz politbiroja KP (Molotov, Vorošilov, Mikojan) podpisali dokument, ki jim ga je predložil Lavrentij Pavlovič Berija, šef NKVD. Podpisali so smrtno obsodbo za okrog 22 tisoč ljudi, ki jim nihče ni sodil, njihova »krivda« pa naj bi bila v tem, da so jih imenovani tovariši spoznali za nevarne razredne sovražnike, ki bi v primeru, če bi se Poljska še kdaj osamosvojila in si znova omislila svojo vojsko, spet postali vodilni kader kontrarevolucije. Med pobitimi so bili: en admiral, dva generala, 24 polkovnikov, 79 podpolkovnikov, 258 majorjev, 654 stotnikov, 17 kapitanov, 3.420 podčastnikov, sedem kaplanov, trije posestniki, en princ, 43 uradnikov, 85 civilistov, 131 beguncev, 20 univerzitetnih profesorjev, 300 zdravnikov, več sto odvetnikov, inženirjev ter učiteljev, več kot sto pisateljev in novinarjev, 200 pilotov … Nedvomno: del elite poljske vojske in inteligence.

Zločin nad slovenskimi domobranci so storili po enakem modelu. Brez sojenja jih je (po pisanju Edvarda Kocbeka) »obsodila« peterica tovarišev (Kardelj, Kidrič, Marinko, Maček in Boris Kraigher), še posebej pa je bila za njihovo pokončanje zagreta ena od tovarišic (Lidija Šentjurc). Tudi njihova »krivda« je bila le potencialna – da ne bi mogli še enkrat sodelovati v spopadu med novo oblastjo ter zunanjim in notranjim sovražnikom, če bi do tega prišlo. So pa med njihovo in katinsko likvidacijo vsaj tri razlike. Prva: pobiti slovenski domobranci niso bili del narodne elite, bili so ljudje iz ljudstva, njihovi poveljniki in duhovni vodje so jih zapustili in pravočasno pobegnili. Druga: ujete Poljake so postrelili njihovi »dedni sovražniki« Rusi, Slovence njihovi lastni narodni bratje. Tretja: 12 tisoč domobrancev je v slovenskem narodu bistveno večji delež od 22 tisoč v poljskem! »Za mali, komajda dvamilijonski narod pomeni ta umor kapitalni zločin. Nenehno si predstavljam te nesrečne ljudi, kako bi lahko kot pametno prevzgojeni možje ustanovili več deset tisoč srečnih in plodnih družin.« Tako je zapisal Kocbek v pismu prijatelju, pisatelju in nobelovcu Heinrichu Böllu, 12. junija 1975 (navajam po knjigi Igorja Omerze: Edvard Kocbek, Osebni dosje št. 584; predstavili jo bomo 22. aprila na 101. Glasovi preji).

Tragična je seveda tudi smrt več kot stočlanske delegacije, ki je šla počastit spomin na katinske žrtve. A to je bila nesreča, višja sila, hipna smrt. Takšna smrt je vseeno drugačna od smrti tistih, ki so bili od septembra 1939 do aprila 1940 zaprti v ujetniških taboriščih, trpeli pomanjkanje in negotovost, potem pa jih je doletel brutalni poboj s strelom v tilnik in padcem v množični grob … Zločin, ki ni le spomin, je večni opomin.