Narava se sama ne more braniti

Besedilo: Vilma Stanovnik
Kategorija: GG Plus / sobota, 17. april 2010 / 06:00

Na primeru doline Tunjščice, kjer je množica divjih odlagališč odpadkov, je naravovarstvena svetovalka Sara Strajnar opozorila, kako uničujemo najlepše koščke naše narave, ki se sama ne more braniti.

»Naravovarstveniki so že leta nazaj hodili po terenu in opazovali, kaj se dogaja, od leta 2004, ko je izšel Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot, pa stanje v naravi spremljajo bolj sistematizirano. Pravilnik namreč ureja podrobnejše varstvene in razvojne usmeritve in druga obvezna pravila za varstvo naravnih vrednot,« pravi naravovarstvena svetovalka Sara Strajnar iz kranjske enote Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave, ki poleg tega, da pripravlja mnenja za posege v prostor na varovanih območjih, redno spremlja tudi naravne vrednote, ki jih je na Gorenjskem res veliko.

»Naravna vrednota je lahko zgolj ena točka, kot je na primer neko drevo večjih dimenzij ali posebnih oblik, lahko pa so to cela območja. Naravovarstveniki spremljamo tiste parametre, zaradi katerih je bila neka stvar določena kot naravna vrednota. Tako sem v zadnjem letu pozorno spremljala dolino Tunjščice. Tunjščica namreč slovi po svojem zavitem toku, tako imenovanih rečnih rokavih oziroma meandrih in poplavnih ravnicah, marsikje poraščenih s preslico. Lahko celo rečem, da se Tunjščica ponaša z najbolj izrazitimi primeri meandrov na Gorenjskem. Zato je bil vodotok z ožjim pasom obrečnih ravnic spoznan kot vreden del narave in si je zaslužil status naravne vrednote državnega pomena. Celotna dolina ima tudi status ekološko pomembnega območja, kar pomeni, da dolina pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti na območju naše države. Pri spremljanju stanja v dolini Tunjščice sem se osredotočila na nekajkilometrski del med mostom pri Gori na Komendi in Tunjiško Mlako,« pravi Sara Strajnar, ki je bila razočarana nad tem, kakšen odnos imamo do narave. Zgolj na nekaj kilometrih se divja odlagališča vrstijo tako rekoč drugo za drugim, največ je odlagališč gradbenega materiala. Samo na okoli osemsto metrih zračne razdalje med mostom pri Gori pri Komendi in med naslednjim mostom preko Tunjščice je okoli dvajset divjih odlagališč. Po času nastanka najmlajše odlagališče, ki ga je opazila, je kup z več kot tridesetimi avtomobilskimi gumami.

»Resnično sem bila presenečena nad tem, kako slabo, da ne rečem kar alarmantno, stanje je v dolini Tunjščice. Rada pa bi poudarila, da za to navadno niso krivi prišleki od drugod, na primer iz Ljubljane, saj ugotavljamo, da odpadke k bližnjim rekam in potokom navadno vozijo domačini oziroma okoliški prebivalci. Čeprav je to prekršek, pa le težko odkrijemo kršitelje. Navadno z našim odkritjem seznanimo inšpektorje in čeprav je kakšno koli odlaganje odpadkov (tudi gradbenega materiala) prekršek, le malokdaj kdo za to plača kazen. Navadno je plačnik odvoza lastnik zemljišča, saj naj bi kot skrben gospodar skrbel za zemljišče. Žal je zelo malo primerov, ko inšpektor sploh ugotovi, kdo je kršitelj,« pojasnjuje Sara, ki tudi opozarja, da je prav današnja akcija Očistimo Slovenijo ena od priložnosti, da očistimo odlagališča, pa tudi, da se zamislimo nad svojim odnosom do narave.

»Res je sicer, da je za odlaganje večjih količin gradbenih odpadkov na deponijah treba nekaj plačati (približno 10 evrov za en kubični meter), marsikatere odpadke, na primer avtomobilske gume, ki jih je v naravi precej, pa je moč v zbirnih centrih odložiti brezplačno. Zato ne le naravovarstveniki, ampak tudi številni drugi ljubitelji narave in sprehajalci ne moremo razumeti, da še obstajajo posamezniki, ki na zaščitena naravna območja odlagajo nevarne odpadke, ki bi jih lahko zastonj odložili v zbirnem centru,« dodaja Sara Strajnar.