Po Schumijevem odhodu si ni več strigel las

Dejan Slavkovič je med slovenskimi zbiratelji eden redkih z zbirko dirkalnikov Formule 1. Zbirateljsko strast je gojil že v otroštvu, poleg tega posname vse treninge in dirke. Časa, vloženega v zbirko, ne more kupiti nihče, pravi o svojem hobiju.

»Najprej sem v mladih letih zbiral modele avtomobilčkov, potem mi je mlajši brat zbirko raznesel naokoli, potem sem zbiral škatlice, značke, nalepke, tudi glasbene plošče. Imel sem jih več kot tristo, ko sem začel zbirati modele dirkalnikov, sem plošče podaril svojemu šefu. Vso glasbo zdaj zbiram na DVD zgoščenkah,« o svoji zbirateljski strasti pravi Dejan Slavkovič. »Za Formulo 1 sem se začel zanimati leta 1988, bil sem pristaš pokojnega Ayrtona Senne in sem zanj navijal do njegove tragične smrti leta 1994. Že takrat sem začel kupovati modelčke dirkalnikov, težko se jih je dobilo. Poudarek je na Ferrariju, kajti po Senni sem se dve leti odločal, za koga bi navijal, na koncu sem se odločil za Michaela Schumacherja in začel navijati zanj in za Ferrari. Po Schumacherjevem odhodu pa si nisem več strigel las,« malo v šali pravi Dejan, ki je po duši in prepričanju ostal pristaš italijanskega poskočnega konjička, ni pa si izbral novega najljubšega voznika. Ko se je letos v Formulo 1 vrnil Schumacher, je bila težka dilema, osebno je ocenil, da je osemkratni prvak s svojo vrnitvijo naredil veliko napako.

V zbirki ima približno dvesto modelov dirkalnikov Formule 1, nekaj med njimi je tudi ekskluzivnih. V lepo urejeni sobici ima tudi modele čelad, slike, kapice, dekoracije, nekaj oblačil, celo vrsto nalepk in značk, revij, knjig in drugega. »Od leta 1992 snemam vse dirke, ima posnete komentarje, oddaje pred dirko. Vse to arhiviram, najprej sem snemal na videokasete, potem na DVD zgoščenke, zdaj vse prenašam na zunanje pomnilnike. Na dirko grem enkrat na leto. Najbolj pri srcu mi je Monza, imam veliko željo, da bi me nekje nekdo spravil v bokse, čeprav sem enkrat že bil. Franci Jerančič mi je enkrat priskrbel VIP-vstopnico in takrat sem dobil avtograme dirkačev, tudi Schumacherjevega, ki sem ga čakal deset let.«

Koliko denarja pa je vloženega v zbirko, z mislijo, da ne bo vedel točno povedati, vprašam Dejana. »Sproti si zapisujem in če seštejem vse, je okoli 33 tisoč evrov, časa, ki je bil posvečen urejanju zbirke, pa ne more kupiti nihče. Ovitki vseh zgoščenk s posnetki dirk so opremljeni s fotografijami, ki jih najdem v revijah in s tem imam ogromno dela, slikovno opremljam tudi s fotografijami s svetovnega spleta. To sem začel delati pred letom in pol, pa sem šele na polovici, čeprav sem vsak večer vsaj dve uri pred računalnikom. Začel sem gledati tudi motociklistične dirke, ki jih zdaj tudi snemam, naročil sem kolekcijo vseh motociklov Valentina Rossija, s katerimi je zmagal.«

Podobnih zbirateljev v Sloveniji ni, Dejan je nekaj časa sodeloval s precej mlajšim Boštjanom Gramcem, ki ima tudi veliko zbirko, a je njegovo zbirateljsko strast zamenjala ljubezen do dekleta.

In kaj o njegovi zbirateljski strasti pravi družina? »Družinski člani so do mojega zbirateljstva zelo razumevajoči. Ne zamudim nobene dirke, tudi če smo na morju, pridem čez konec tedna nazaj in gledam in snemam. Moji domači mi za rojstne dneve in obletnice vedno dajo denar, ker vedo, kaj si bom kupil.« Sicer pa ima Dejan tudi željo, da bi se enkrat rokoval z Michaelom Schumacherjem ali pa vsaj, da bi mu omogočili vstop v tekmovalne bokse.