Lep dan in trije Grumovi

Glavno nagrado so si razdelili trije, prva potrditev letošnji odlični sezoni v Prešernovem gledališču pa je prišla v obliki Šeligove nagrade, ki jo je prejela domača predstava Lep dan za umret.

Sklepna prireditev 40. Tedna slovenske drame je prvič v svoji zgodovini »doživela« neposredni prenos na TV Slovenija, kar je poleg uglednih ustvarjalcev, dramatikov, kritikov in drugih ustvarjalcev v kulturi v Prešernovo gledališče privabilo tudi kompletno vodilno občinsko ekipo z županom Damijanom Pernetom na čelu. Temu primerno je bila podelitev strnjena v eno uro, toliko časa je namreč trajal prenos, potekala pa je tekoče brez vsakršnih zastojev. Pod režijo zaključnega dogodka se je podpisal režiser Jaka Ivanc, ki je v sodelovanju s Kranjčanoma, filmskim režiserjem Miho Knificem in snemalcem Aljošo Korenčanom pripravil ne razvlečen in predvsem »konkreten« zaključek Tedna slovenske besede. Okvir odru, s katerega sta dogodek vodila Vesna Pernarčič Žunić in direktor gledališča Borut Veselko, je dajala scena ogrodja stare televizije, bržkone prav tiste izpred štiridesetih let. Če je kranjski župan v pozdravnem nagovoru poudaril, da se je v Kranju v zadnjih letih veliko vlagalo v kulturo, gradnja nove knjižnice in prenova gradu Khislstein, ter ureditev letnega gledališča (žal je občinska oblast precej manj naklonjena instituciji, v kateri smo se v tistem trenutku nahajali), pa je ministrica za kulturo Majda Širca poudarila, da je Teden slovenske drame predvsem praznik slovenskega jezika, brez katerega slovensko nacionalno gledališče ne bi moglo obstajati. »Bolj kot postaja svet odprt in pretočen, bolj kot se mečka in mehča pod pokrovko globalizma, bolj potrebuje »jezičnost« svojega jezika,« je med drugim povedala ministrica. Kot je praksa zadnjih let, smo tudi tokrat imeli priložnost spremljati kratke igralske izsečke iz petih za nagrado Slavka Gruma nominiranih besedil. Tokrat so bili ti vnaprej posneti in so bili predvajani kot film. Kar se je seveda skladalo s tem, da je bila dvorana tokrat pred namišljenim TV ekranom. V uvodu, v premorih, ko so nagrajenci hodili na oder, je igrala domača glasbena skupina The Tide (posebej za dogodek je pripravila song iz prve Grumove nagrajenke, drame Daneta Zajca Voranc, Voranc) v zaključni pesmi pa sta se jim pridružila še simfonični orkester in dekliški zbor Gimnazije Kranj. Bravo.

V konkurenci za nagrado občinstva, ki jo na festivalu podeljuje naša časopisna hiša Gorenjski glas v sodelovanju z Mestno občino Kranj je med petnajstimi predstavami najvišjo oceno gledalcev 4,86 prejela predstava Krizantema na klavirju Svetlane Makarovič v avtorski izvedbi Janje Majzelj in produkciji Slovenskega mladinskega gledališča. »Zelo vesela sem nagrade občinstva, saj sem to predstavo delala zato, da jo vidi, sliši in ob njej uživa čim več ljudi. Navdušen aplavz je požela letošnja dobitnica Šeligove nagrade, najboljša predstava po mnenju žirije, domača Lep dan za umret. »Izjemno počaščena in vesela sem, da smo dobili to nagrado, saj dokazuje, da je predstava v celoti kvalitetna, od besedila, režije, do igre naju z Vesno. Predvsem sem zadovoljna, da je ob jubileju nagrada ostala v domačem gledališču in to v situaciji, ko nam zvezde niso ravno naklonjene. Upam, da bodo tudi občinske oblasti spoznale, da smo v Kranju vendarle lahko še kako ponosni na svoje gledališče in da se investicija vanj zagotovo splača,« je bila navdušena nosilka glavne vloge, Vesna Jevnikar. Besedilo Vinka Möderndorferja je bilo pred leti že nominirano za nagrado Slavka Gruma. »V gledališču je treba imeti tudi malo sreče, besedilo lahko tudi nikoli ne bi bilo uprizorjeno. Ampak na srečo je Vesna Jevnikar takrat sedela v žiriji za Grumovo nagrado in jo je besedilo zelo navdušilo, pa ji je uspelo prepričati umetniško vodjo v domačem gledališču. In ko smo začeli delati predstavo, moram reči, da nas je vseskozi vodil zelo dober občutek. Čestitam obema igralkama Jevnikarjevi in Pernarčič Žunićevi,« je povedal Möderndorfer.

Kot včasih v lotu sedmica je bila tudi Grumova nagrada tokrat prvič v zgodovini razdeljena med več dobitnikov. Mlada dramatičarka Simona Semenič jo je po lanski, tokrat prejela drugič. Vam nagrada nekako prehaja v navado? »Kot kaže res. Bolj pa se mi to zdi splet naključij. Besedilo sem napisala že pred leti, a sem ga na natečaj poslala šele letos, ker pač v tem trenutku nisem imela nič novega.« Ivo Svetina pa se je po štirinajstih letih med dobitnike vpisal četrtič. »Dramo sem napisal lansko poletje, pobudo zanjo pa je dal gledališki umetnik Janez Janša, ko smo lani pripravljali razstavo in zbornik ob 40-letnici skupine Pupilija Ferkeverk, pri kateri sem takrat tudi sam sodeloval. To je predstava o gledališču Pekarna, v katerega je pred skoraj štiridesetimi leti iz Beograda prišel režirat znani srbski režiser Ljubiša Ristič.«