Očistimo Slovenijo

Kaj menite, kateri bo glavni dogodek aprila 2010 v Sloveniji - v primeru, da nas ne zadene kaka naravna ali družbena katastrofa? Po mojem bo to največja okoljska akcija doslej v tej deželi, ki se bo zgodila 17. aprila. Uspela bo seveda le v primeru, če bomo zraven ...

Z akcijo se lahko seznanite na njeni spletni strani: www.ocistimo.si. Tu izvemo, da je njen pobudnik Društvo Ekologi brez meja, ki se s to pobudo obrača na šole, vrtce, družine, posameznike, društva in podjetja. Odziv le-teh je očitno vse večji in akciji dobro kaže. Če še niste zraven, je čas, da se pridružite, sodelujete pa lahko na več načinov: da se na akcijo prijavite, da pomagate pri odvozu odpadkov, poiščete skrita divja odlagališča in jih prijavite, prijavite zbirna mesta za prostovoljce, v idejno zakladnico akcije prispevate kako svojo izvirno idejo za čistejše in boljše okolje …

Akcije se udeležim tudi podpisani, blizu svojega doma, po starem načelu okoljevarstvenikov: Misli globalno, deluj lokalno! Ta zapis pa je obrobno razmišljanje na to temo, poskus odgovora na vprašanje, kako se nam je zgodilo, da smo tako nasmetili svojo deželo – in v čem je največja vrednost načrtovane akcije? Kako se je torej začelo? Neopazno. Iz svojih otroških let (v začetku šestdesetih) se spominjam, kako sem hodil v trgovino. Pot je tekla ob potoku Jezernica, v katerem je kar mrgolelo rib in rakov. Če sem hotel v trgovini kupiti olje, sem moral imeti s seboj steklenico, moko in sladkor so natehtali v papirnate škrniclje, enako bonbone, ki so bili za povrh … Po mleko smo hodili s kanglicami na bližnje kmetije (imam srečo to početi še zdaj). Skratka: embalaže, ki bi jo metali v smeti, ni bilo. Pod maminim domom je bilo ob potoku eno tako mini »smetišče«, po katerem smo zelo radi brskali. A tam smo lahko našli le odsluženo kuhinjsko posodo in steklenino, zarjavelo konzervo, še najbolj mikavne so bile prazne stekleničke od zdravil; plastike še ni bilo, kakšna odslužena baterija pa se je že našla …

Že takrat je med ljudmi vladala miselnost, ki je pozneje postala usodna. Kadar je bilo pri hiši kaj odvečnega, so rekli: Kar za vodo nesi (pelji)! Ne vem, od kod pride ta »za vodo«? Od hiše proč, to je razumljivo, ampak zakaj k vodi? Da bi ta, ko bo po obilnem deževju narasla, tisto lepo odnesla? Še danes boste večino divjih odlagališč, s katerimi se bomo spoprijeli 17. aprila, našli med grmovjem in drevjem ob vodotokih, v gozdnih grapah, sredi travnika ali polja pač ne. Tisto, kar je bilo usodno, je po mojem pojav velikih količin embalaže, ki jo je prinesel potrošniški čas. Olje po novem kupiš v plastenkah, tudi večina drugih izdelkov je zapakiranih v plastično ali stekleno embalažo, nakupljeno odneseš domov v plastičnih vrečkah. Papirnate škrniclje smo, ko so odslužili, skurili, plastiko, ki traja bistveno dlje od pločevine, zavržemo. Če tem malim smetem dodamo še velike – avtomobilske gume in cele karoserije, akumulatorje, plastične kantice od motornega olja in še marsikaj takega – ter vse to povežemo s še vedno veljavno miselnostjo, da to sodi »za vodo«, dobimo – divja odlagališča.

Odpadkov ni mogoče odpraviti, treba jih je nekam odlagati. Dokler ni bilo organiziranega pobiranja, je bilo divje odlaganje vsaj razumljivo, če že ne sprejemljivo. Kdor to počne še zdaj, kljub temu da ima možnost plačanega odvoza, ni le nemaren, je tudi močno zarobljen. Ni v duhu časa. V duhu časa pa je ekološko ravnanje z odpadki. Veliko jih lahko odstranimo že sami. Kar ostane, pripravimo za odvoz na urejena odlagališča. Divja odlagališča so bodisi iz časov, ko možnosti odvoza še ni bilo in jih lahko pospravimo z akcijami, kakršna je načrtovana. Tista, ki so še živa, kamor nekateri še naprej odlagajo svojo nesnago, pa pričajo predvsem o njihovi zaostali miselnosti. Vsak od nas se je v teh rečeh kdaj pregrešil. A večina nas je sčasoma spoznala, da ne delamo prav in smo se poboljšali. Po mojem bi bil največji uspeh akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu v tem, če bi v njej sodelovali tudi tisti, ki so sami onesnaževali. V tem bi bila moralna in vzgojna vrednost akcije – da bi se spremenil naš odnos do teh reči! Očistiti Slovenijo v enem dnevu itak ni mogoče, veliko pa bo vredno, če bo po tej akciji divjega odlaganja odpadkov bistveno manj.

Doslej so bile takšne akcije omejene predvsem na šolsko mladino, na otroke. Ti so svojimi učiteljicami hodili po bregovih rek in potokov in pobirali naplavljene smeti. Nikoli ne bom pozabil, kako je ena mojih učiteljic ob eni takih priložnosti v domnevno knjižni slovenščini naročila učencu: »Pa še kastrolo poberi!« Pri jeziku sicer ni naš namen, da bi ga »očistili« neknjižnih, zlasti narečnih prvin. Jezik besedne smeti samo bogatijo. V naravo pa smeti ne sodijo, okoljevarstveniki so ekološki puristi. Posnemajmo jih, pojdimo 17. aprila v akcijo. Pa ne le otroci, predvsem odrasli, nekdanji grešniki!