Pasijonski doneski 2010

Lani so v tem velikonočnem času v Škofji Loki uprizarjali pasijon.

Letos ga ne, si ga pa lahko ogledamo na DVD, hkrati lahko prelistamo ali preberemo več publikacij, ki so izšle v zadnjih letih. Najnovejša so Pasijonski doneski 2010, ki jih je uredil Alojzij Pavel Florjančič in jih predstavil na letošnjem zboru članov Muzejskega društva Škofja loka, 18. marca. Imenovani je bil na tem zboru razglašen za častnega člana društva. Zasluženo, čestitamo! V predgovoru k Doneskom, ki so že 22. po vrsti in jih je društvo izdalo skupaj s starološko Lonko (Lonka je najstarejši zapis imena Loka), pa je zapisal: »Leto 2009 je bilo leto Škofjeloškega pasijona. Po enem desetletju smo v Škofji Loki v vsem veličastju spet videli Procesijo (spokorno) na Veliki petek avtorja Lovrenca Marušiča, patra Romualda, ali kakor ji popularno rečemo Škofjeloški pasijon, tokrat v režiji Boruta Gartnerja. Skoraj hkrati je izšla tudi obširna in izčrpna znanstveno kritična izdaja Škofjeloškega pasijona očeta Romualda, ki jo je uredil Matija Ogrin. Ta, tako imenovana 'Ogrinova izdaja Škofjeloškega pasijona', je prinesla nova, zelo pomembna spoznanja o Škofjeloškemu pasijonu in o pasijonih na Slovenskem …«

Doneske uvajajo tisti, ki so jih ob pasijonskih igrah na Slovenskem napisali Robert Podgoršek, Matija Ogrin, Ilja Popit in A. P. Florjančič. Nadvse zanimiva je ugotovitev Ilje Popita. Stari spor med kapucini in jezuiti v vprašanju, kdo od njih naj si lasti prvenstvo v uprizarjanju pasijona na Slovenskem, pisec preseže s tistim, kar je prebral v Dalmatinovi Bibliji. Dalmatin namreč v komentarju k svojemu prevodu Juditine knjige sporoča, da so bile pasijonske igre pri nas že v njegovem času oziroma pred njim, torej pred 1584, ko je njegova Biblija izšla! V posodobljeni slovenščini se Dalmatinova ugotovitev glasi: »In morebiti, da so Judje tako basen igrali, kakor se pri nas pasijon igra in druge svete istorije, s katerimi so – kakor s kakšnim splošnim zgledom ali podobo – svoje ljudstvo in mladino učili zaupanja v Boga, pobožnosti, ter upanja v vso tolažbo (trošt) in pomoč od Boga v vseh stiskah, zoper vse sovražnike …« Popit je svoje odkritje, ki jemlje prvenstvo tako jezuitom kot kapucinom, objavil že pred 12 leti, a so ga v naši strokovni javnosti povsem prezrli.

Doneski prinašajo tudi kompletni gledališki list uprizoritve 2009, v katerem so navedeni prav vsi sodelujoči, od pobiralcev fig (na strani 111) do režiserja Boruta Gartnerja. Ta je Pasijonu na rob napisal nekaj svojih režiserskih skušenj; posebej zanimiva se mi zdi tista, v kateri poroča, kako sta se on in igralka vživljala v vlogo Izgubljene duše. Ali pa, kako je izbiral in pripravljal svoje angele. »Veliko je raznovrstnih vlog v pasijonu, nastopajo hudiči, izgubljena duša, angeli … Kakšna naj bo njihova igra? V življenju še nisem resnično videl in opazoval takšnih prikazni, da bi njihove gibe in obnašanje lahko posnemal. Potreben je bil vklop lastne fantazije in potop v njihove tekste – njihove zgodbe. Pripravil sem izredna angelska srečanja. Preden sem stopil pred igralke, ki naj bi podajale angelske like, sem premišljeval, kakšni angeli sploh so, kako se gibljejo, kako govorijo. Prišel sem do spoznanja, da angeli ne smejo vpiti ali osladno govoriti. Njihov glas, mora biti poseben – angelski glas. Njihovi gibi podobni gibom laboda, ki plava po jezeru, ali letu galeba na nebu. /…/ Želel sem ohraniti like angelov, kot jih nosi v svojih mislih široka množica ljudi in ki smo jih skozi dolgo zgodovino nekako vzeli za svoje. Angelček naj bi bil majhen, skodranih dolgih las, z belimi perutmi, modrih oči. Zanimivo mi je bilo brati opise angelov, ki so mi jih poslale bodoče igralke angelov. Lahko bi z angeli zastavil povsem na novo. Na avdiciji bi izbral samo 160 cm visoka, telesno lepo oblikovana dekleta z modrimi očmi, pol deklet s svetlimi in pol s temnimi dolgimi lasmi. Že na avdiciji bi bil zelo strog pri izboru glasu. To misel sem zavrgel. Tudi kostumsko bi angele lahko napravil v razkošne in dragocene tkanine. Pa nisem. Čudoviti angeli bi bile osebe, kot so Mati Terezija in njej podobne, takšnih nisem mogel zbrati. Moja končna odločitev je bila, da bodo 'moji angeli' srčni angeli. Vsakdo, ki je bil poslan k meni, je bil sprejet. Z vsakim sem se zlil na svoj način. Nekateri so prišli na vrsto šele nekaj dni pred predstavo, bili smo srečni, verjeli smo drug v drugega. Zgodilo se je toliko lepega, toliko pogovorov, toliko razkritih duš. Angeli, ki ste jih videli v predstavah ali ki jih boste občudovali na filmskih posnetkih, imajo vsak svojo študijsko pot, nekateri so pri svojem študiju prišli dlje, nekateri nekoliko manj. Vsi pa so iskreni, samosvoji in vendar združeni v en pasijonski angelski zbor. V njihovih gibih je skrita duša še enega angela, ki je skrbno hodil z njimi.« Bog daj, da bi ta angel varuh snovalce in izvajalce Škofjeloškega pasijona skrbno spremljal tudi na njihovih naslednjih preizkušnjah!