Večno življenje?

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 5. april 2010 / 06:00

Vsak od nas na tihem upa, da je po smrti še nekaj in ne nič. Tudi tisti – tako imenovani ateisti – ki trdijo, da jim je to življenje čisto dovolj in da ne verjamejo, da je onstran njega še kaj, po mojem na tihem upajo, da s smrtjo ni vsega konec. Če drugega ne, upajo, da se jih bo po smrti še kdo spominjal. To pa je že nekaj in ne nič, to je že na neki način posmrtnega življenja – da vsaj še nekaj časa živiš v spominu svojih najbližjih (vsak od nas), svojega naroda (Trubar, Prešeren in njima podobni), vsega človeštva (Jezus, Marx, Freud, Einstein – če se omejimo le na posameznike judovskega rodu, ki je bolj od drugih nagnjen k oznanjevanju in prerokovanju).

A to – da se te še kdo kdaj spomni – še ni večnost. Vera v vstajenje in večno življenje je najvišja vera tega sveta. A slej ko prej je le vera. Nihče, razen vstalega Jezusa samega, ki se je na veliki ponedeljek prikazal učencema v Emavsu, še ni prišel nazaj in povedal, od kod prihaja in kako je tam? Res, kako je? Te reči so hudo negotove. Ena od razlag je, da gre duša umrlega najprej v vice, na čakanje. Ko se očisti, pa naprej v nebesa. Bile naj bi tudi take, ki gredo spričo svojih zemeljski dobrih ali zlih del naravnost v nebesa ali pekel. Večina pa je, kot rečeno, na čakanju na sodni dan, ko bo dokončno in brez priziva odločeno, kje bo katera končala. Tudi če je kaj od tega res, se mi ne zdi prav obetavno. V pekel in vice me ne mika. V nebesih pa je spet vprašanje, kaj počno. Človek se tudi vsega dobrega preobje. Sprehajati se cele dneve po nebeških poljanah in skupaj z angeli prepevati hozana – ali ne bi bilo, če bi morali to početi celo večnost, nekoliko dolgočasno?

Premalo vem o teh rečeh, da bi sodil. Spomnim pa se zgodbe, ki so jo vedeli povedati starejši iz moje vasi. Sedijo možakarji za omizjem v vaški gostilni in eden od njih pove, da je bral, kako tam nekje na vzhodu verujejo, da se duša po smrti preseli v telo nekega drugega živega bitja (ne le človeka) in se v njem vrne na ta svet. Nakar se je med moževalci postavilo tudi vprašanje, kaj bi kdo od njih želel biti, če je res tako. »Sosedov konj!« je brez obotavljanja odvrnil eden od njih. Ta sosed je namreč s svojim konjem ravnal tako lepo, da se je možakarju menda zazdelo, da bi se imel v konjevi koži lepše, kot se je v svoji …

Že mogoče, a v gornji debati spet ni šlo za večnost, ampak le za vračanje na ta svet v drugih podobah. Za nekaj podobnega tistemu, kar lahko vsako leto znova opazujemo v naravi. Kako se vsako pomlad – ni čudno, da je tudi velika noč spomladi – znova in neustavljivo rojeva toliko novega življenja! A le za tisto poletje, jeseni je že staro in pozimi umre. Rastline nimajo težav z večnostjo, dano jim je nekaj veliko bolj gotovega kot nam: da bo iz njihovih korenin vsako pomlad znova pognalo novo, čeprav minljivo življenje. No, saj je tudi nam; če je človek zdrav, doživi v današnjih časih že kakih osemdeset ali še več pomladi! Pa pride zadnja in potem ni nobene več. Res nobene?

Večno življenje presega zmožnosti naše pameti, to je bolj zadeva srca in upanja. Blagor mu, kdor ga zmore. Zemeljsko življenje pa je, čeprav minljivo – ali prav zato – vredno najvišjega spoštovanja. Spoštovati tisto, kar imamo, kar je res gotovo – sebe, druge, svet okoli sebe – ali ni to najvišja vrednota in izziv? Rad bi se pred veliko nočjo priklonil vsem, ki verujejo, da je onstran tega še eno, večno življenje. Sam tega ne zmorem, spoštujem pač. Že vera v večno življenje je spoštovanja vredna, tudi če tistega, v kar verjame, ni?