Kako ohraniti raven športa v občini Jesenice?

Športna društva in klubi so konec marca le dočakali sklepe o razdelitvi sredstev iz programa športa v Občini Jesenice za leto 2010. Na razpis se je prijavilo 27 društev in klubov, med katere je komisija, katero je imenoval župan Tom Tomaž Mencinger, razdelila 211.686,83 evra kot dotacijo za sofinanciranje športnih programov v občini Jesenice. Zaradi splošnega stanja (recesije) so sredstva v primerjavi z letom 2009 manjša za 6,2 odstotka. K temu zmanjšanju je treba dodati še dolgotrajen postopek javnega razpisa, kup birokratskih ovir (ki so posledica neživljenjske zakonodaje, ki uporabnike sredstev za programe športa postavi v situacijo, da več kot tri mesece ni rednih dotacij), manj je tudi sredstev sponzorjev in donatorjev, tako da je realno znižanje vsote denarja za šport še veliko večje.

Če nam je v teh nekaj letih še uspelo ohranjati raven športa in športnih dosežkov v občini na kar zavidljivi ravni, pa smo v letošnjem letu pred hudo preizkušnjo. Stanje je več kot kritično. Društva in klubi so povsem na robu preživetja! Po naravi sem optimist, toda ko se v teh dneh srečujem s kolegi športnimi delavci, sem ob njihovi upravičeni zaskrbljenosti tudi sam postal zgrožen nad stanjem. Nekaj bo treba storiti, nekaj spremeniti, toda kaj. Resnici na ljubo, živimo v občini, kjer se za šport namenja relativno velik delež občinskega proračuna. Objekti so stari in nefunkcionalni, vzdrževanje je drago. To nas tepe. Končno smo dočakali malo večjo investicijo v hokejsko dvorano, ki bo že po prvi fazi gradnje prinesla tudi nekaj odstotkov nižje obratovalne stroške, kar je pohvalno. Upajmo, da bo tudi po volitvah investicija tekla naprej. A kje poiskati rezerve? Kje najti rešitve za preživetje. Kot član odbora za šport na lokalni ravni pri Olimpijskem komiteju Slovenije imam priložnost spremljati problematiko tudi v drugih občinah v Sloveniji. V marsikateri občini je manj razumevanja za šport kot pri nas, je pa tudi kar lepo število občin, kjer imajo za šport boljše razmere. In prav pri teh bi se bilo treba pozanimati, kako jim to uspeva. Zakaj na primer v nekaterih občinah lahko namenjajo šolske telovadnice društvom in klubom brezplačno (npr. v Novi Gorici), pri nas pa smo to dobro prakso ukinili pred leti? Zakaj so ravnatelji šol pri nas prisiljeni biti komercialisti, ki za svoje šole morajo pridobivati dodatna sredstva s trženjem telovadnic? Samo za primer: Košarkarski klub Jesenice za vse svoje selekcije od najmlajših pa do članov plačuje okrog tisoč do tisoč sto evrov mesečne najemnine, in to deset mesecev v letu. Za sofinanciranje programa športa bo iz proračuna letos prejel nekaj več kot enajst tisoč evrov, kar pomeni, da bo celotno dotacijo vrnil občini, ki je lastnica osnovnošolske telovadnice. In to je problem vseh društev in klubov, ki plačujejo najemnino. Trdim, da gre pri večini društev v najemnine ali obratovalne stroškeza objekte v občinski lasti od šestdeset do sto odstotkov dobljenih sredstev na javnem razpisu. Za dejavnost pa potrebuješ tudi strokovni kader, tudi stroške tekmovanj je treba plačati.

 

Panožne zveze, ki vodijo tekmovanja v Sloveniji, so vse po vrsti pogoltne in niti malo ne upoštevajo recesije. Sodniški stroški, takse zatekmovanja, članarine zvezam so v veliki večini naravnost oderuški. Kdo v tej državi zna presekati to pogoltnost? Država skozi davke dobi nazaj več kot v šport vloži, to je že nekajlet jasno vsem! Kriza v športu je velika.Ali bo res šport samo še privilegij bogatih? Vrabci na veji čivkajo, da je šport najboljša preventiva, toda ali smo postali gluhi za to? Bo država raje vlagala v metadon in reševanje odvisnikov?

 

Prišel je čas, da se zadeve v športu začno reševati. Pred vrati je sprememba Zakona o športu in sprejem novega Nacionalnega programa športa, ki v marsičem določata tudi pogoje za delo v občinah. Zato je treba uporabiti vse moči, če hočemo preživeti!

 

Branko Jeršin