Hlapci, Cankarjevi in večni

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. marec 2010 / 06:00

To pomlad imamo izvrstno priložnost, da tudi v sebi obudimo Cankarjeve Hlapce.

Konec januarja je minilo sto let, odkar jih je Cankarjev znameniti založnik Lavoslav Schwentner prvič natisnil. Prve premiere so se zgodile šele leta 1919, najprej v Trstu, nato v Zagrebu in šele tretja v Ljubljani. Marca 2010 pa se je na odru Prešernovega gledališča v Kranju zgodila najnovejša uprizoritev tega dela. Izziv je torej dvojen: v knjižnici poiskati enega od številnih natisov drame in ga znova prebrati, prej ali pozneje pa še na ogled predstave v Kranj … Dvojna priložnost, dvojni užitek.

Nove predstave tudi sam še nisem videl, a se potrudim, da bi jo in o njej bi morali še pisati. Vsebino drame pa bi morali že poznati. Avtor je njeno tematiko v nekem zapisku povzel z geslom: »Učitelji in Slovenec«. Lik slovenskega učitelja kot ene ključnih oseb v naši narodni drami mu je bil slej ko prej velik izziv. Učitelja Šviligoj in Martin Kačur sta antološka, prvi prikazan z veliko ironije, »kot nepogrešljivi rekvizit doline šentflorjanske«, drugi nepoboljšljivi idealist, ki svoje prosvetne utvare plača z življenjem. V Hlapcih nastopajo kar trije (in ob njih učiteljice Lojzka, Geni in Minka): uporniški Jerman, po vetru upogibajoči se Komar in pobožni Hvastja; slednji sploh ni tako »negativni«, župniku vdani lik, kakršnega so nam prikazovali v socializmu; je visoko moralna oseba. Sam se pride poslovit od Jermana, ko se ta odpravlja na Goličavo: »Prišel sem, da ti v roko sežem. Pot bo grenka, tretjino bi hodil zate … le tretjino, ker sem star in nadležen.« In še: »Pomislil sem, da boš na tej poti truden, lačen in žejen, zato sem ti prinesel kolin, pohlevnih kolin, kakor so pač koline iz rok človeka, ki je oženjen in ima troje otrok …« To niso besede klerikalnega dvoličneža, ki govori eno, dela pa drugo; to so besede kristjana.

Cankarjevih Hlapcev ne bi smeli brati ideološko. Tudi Cankar sam je pretiraval, ko je v zadnjem odstavku tretjega dejanja Hlapcev položil Jermanu v usta naslednje besede: »Zdaj pregledujem zgodovino protireformacije. Takrat so v naših krajih pobili polovico poštenih ljudi, druga polovica pa je pobegnila. Kar je ostalo, je bila smrdljiva drhal. In mi smo vnuki svojih dedov.« Te besede ne vzdržijo trezne zgodovinske presoje. »Zoper ta mit naj ugotovim, da v obdobju protireformacije (od 1598 do 1630) zaradi verske pripadnosti na Slovenskem nihče ni izgubil življenja, ker je bil vsemu ravnanju postavljen trden pravni okvir z določbami augsburškega verskega miru, ki so na veliko nevoljo Rima v Nemški državi izenačevale s soglasjem Habsburžana Ferdinanda I. protestantske in katoliške deželne kneze in državne stanove. Temeljno načelo je bilo seveda, da ima deželni knez pravico odločati o dovoljeni veri v svojih deželah (cuius regio, eius religio); vendar ljudi, ki so želeli ostati v drugačni (luteranski ali katoliški) veri, ni imel pravice siliti v dovoljeno vero. Ako so kljub verskemu pouku vztrajali pri svojem prepričanju, so se imeli pravico 's svojimi ženami in otroki podati v druge kraje', pri tem prodati svoje premoženje in izkupiček odnesti s seboj, potem ko so plačali 'primerno pošteno' dajatev za opustitev nevoljništva in običajni predpisani davek za odneseni denar (v praksi je šlo seveda bolj za pregon kot izselitev).« Avtor tega znanstvenega ugovora Cankarjevi umetniški trditvi je akademik Bogo Grafenauer, ugledni slovenski zgodovinar, izrekel pa ga je leta 1991 na simpoziju Jezuiti na Slovenskem. Trubarjevih pristašev ni torej v času protireformacije nihče pobijal, morali pa so, če se Hrenu in njegovim hlapcem niso uklonili, v izgnanstvo. V primerjavi z usodo »okupatorjevih hlapcev«, ki so šli v izgnanstvo pomladi 1945, potem pa so jih nasilno vrnili in brez sodbe pobili, je bila Hrenova protireformacija pravi humanizem …

Hlapce bo tudi danes težko brati neideološko, zgolj estetsko. »Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer,« je ob njih zapisal Cankar in če so naše politične razmere sto let pozneje res tako umazane, kot se nam razkrivajo v zadnjih tednih in mesecih, bi utegnila biti ta drama tudi precej aktualna. »Lepa beseda je napredek,« reče Zdravnik. »Lepa reč je svoboda,« ga dopolni Komar. »Najboljše pa so pečene piške!" ju preseže Geni. Mar ni v teh besedah s konca prvega dejanja tako rekoč v celoti povzet tudi duh našega časa?