Osamljene je bolj strah smrti

"Naloga prostovoljcev je, da smo ob umirajočem: tukaj in zdaj. Da mu stojimo ob strani kot soljudje, ga poslušamo in razumemo."

Radovljica – Sedeli so v krogu: gospa, ki si je vedno želela pomagati drugim, fant, ki je hotel razumeti proces poslavljanja, mlada ženska, ki je dneve presedela ob postelji umirajoče sestre, matere dveh majhnih otrok, ter medicinska sestra, ki ji v šoli nihče ni nič povedal o tem, kako ljudje umirajo. In kako jim lahko pomagamo. Prostovoljci društva Hospic so si na prvi pogled tako različni, da bi bilo naključnemu opazovalcu težko ugotoviti, kaj jih druži. A le na prvi pogled.

Žalovanje je bilo nekoč drugačno

»Želja, da bi drugemu pomagala, je bila vedno v meni, in to me je tudi pripeljalo v društvo Hospic. No, kmalu mi je bilo povsem jasno, da s prostovoljstvom veliko narediš tudi zase. Srečuješ se s strahovi in ko se soočiš z njimi, ugotoviš, da je smrt tako kot rojstvo le del življenja. Zame je bilo verjetno lažje kot za druge: odraščala sem namreč še v času, ko smo bili na vasi ob smrti nekoga prav vsi, tudi otroci, povabljeni k žalovanju ob umrlem,« je svojo zgodbo začela ena od udeleženk četrtega izobraževanja območnega odbora Hospica na Gorenjskem.

»Mene je vedno zanimal proces poslavljanja, razlike v odnosu do smrti in žalovanja med mestom in vasjo, in dejstvo, da takrat, ko si postavljen v situacijo umiranja – sam ali kot nekdo, ki je umirajočemu blizu – nimaš pravih odgovorov na bistvena vprašanja,« jo je dopolnil Anže, druga prostovoljka pa je nadaljevala: »Dolgo sem premlevala, ali naj se pridružim Hospicu, a svoje odločitve potem nikoli nisem obžalovala. Ne, mene pri smrti nobena stvar ne bega več. Morda zato, ker sem v kratkem času izgubila veliko svojih bližnjih in dolge dneve presedela ob postelji svoje umirajoče sestre. Zdaj v spremljanju umirajočih vidim svoje poslanstvo.« Zadnja, medicinska sestra, pravi, da se je za to, da se priključi Hospicu, odločila zaradi svojega poklica. »Morda je hiter tempo in pomanjkanje časa vzrok, da med zdravstvenimi delavci ni pravega zanimanja za delo z umirajočimi. Tudi v šoli o tem nismo tako rekoč nič govorili. Mene je to morilo, pa sem se spomnila na gospo Metko Klevišar, ki je veliko pisala o tem, in se priključila gorenjskemu Hospicu. Ni mi žal.«

Na Gorenjskem je zdaj šest prostovoljcev

Kot je povedala vodja prostovoljcev v gorenjskem območnem odboru Hospica Stana Krebs, na območju od Kranjske Gore do Kranja zdaj deluje šest prostovoljcev, ki nudijo psihično in duhovno oporo neozdravljivo bolnim in njihovim svojcem v težavnem procesu sprejemanja bližnje smrti. Neozdravljivo bolne obiskujejo na domu, v bolnišnici ali v domu za ostarele. Prostovoljci se z bolniki pogovarjajo o njihovih strahovih, pomagajo jim, da se razblinijo in da bolnik smrt pričaka miren, spravljen s seboj in svetom. Pogosto se pogovarjajo s svojci. “Vsakemu povem, naj se poslovi od umirajočega. Naj mu pove, da ga imajo radi, da bodo mislili nanj in da lahko gre - bodo že uredili tako, kot si je on želel. Umirajoči se lažje poslovi, če vidi, da med njim in svojci ni ne jeze in zamer.”

Poslušati, pozabiti nase

Na Gorenjskem so doslej pripravili že štiri izobraževanja za prostovoljce. »Ponavadi jih z delom v skupini začne več kot dvajset, na koncu pa ostanejo le kakšni trije. Ponavadi zato, ker mnogi pridejo z nerealnimi pričakovanji, predvsem v smislu, da bi radi pomagali: nekaj naredili, bili aktivni, spremenili stvari na bolje, svetovali … a to ni primarna naloga prostovoljcev; daleč od tega! Naša naloga je, da smo ob umirajočem: tukaj in zdaj. Da umirajočemu stojimo ob strani kot soljudje in ga poslušamo. Pozabimo nase, na svojo družino, na vse. Smo samo pri bolniku. Ko umirajoči to začuti, se umiri. Ko to opazijo svojci, nas sprejmejo in poskušajo skupaj z nami delati tako, kot je za bolnika najboljše,« opisuje bistvo dela prostovoljcev Stana Krebs. Zato, pravi, se morajo prostovoljci predvsem naučiti tiho poslušati in samo s svojo prisotnostjo umiriti človeka, ki se pripravlja na smrt. »Na enega od najpomembnejših dogodkov v našem življenju.«