Pogrešali smo presežke

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: GG Plus / sobota, 20. marec 2010 / 06:00

"Še vedno je premalo besedil, ki bi se močno vpenjala v trenutni slovenski prostor, v tukaj in zdaj," meni klasična filologinja in dramaturginja Jera Ivanc, predsednica petčlanske žirije za nagrado Slavka Gruma 2010.

Povedali ste, da žirija v prvem branju v krog petih nominirancev za nagrado Slavka Gruma ni izbrala nobenega dramskega besedila in ste do aktualnega izbora prišli šele ob vnovični presoji. Kako kakovostna je torej letošnja bera na natečaj prejetih besedil?

»Glede na to, da nobeden od članov naše dokaj raznolike žirije ni imel že takoj svojega favorita, hkrati pa smo imeli vsi že takoj zelo stroge kriterije, ni to nič nenavadnega. Skozi pogovore o tem, kaj sploh je dobra dramatika, ali je še recimo enakovredno zavezana gledališču in literaturi, pa smo vendarle prišli do širšega izbora petnajstih besedil, izmed katerih smo potem izbrali pet nominirancev.

Jasno pa je, da kvantiteta – v konkurenci je bilo štiriinpetdeset besedil – ne prinaša nujno tudi kvalitete, je pa po drugi strani koristna. Pomeni širšo platformo, širšo zavest o dramskem pisanju, kar omogoča res dobrim dramatikom, da se kot avtorji lažje uveljavijo.«

Kakšnih tematik se avtorji najbolj poslužujejo v svojih dramskih pisavah? Je opazen kakšen trend?

»Veliko dram se ukvarja s tradicionalnimi temami, kar nekaj je tudi takih, v katerih gre za sodobne teme in motive, npr. globalizacija, ekologija, izbrisani, Romi, biomedicina, a kljub temu menim, da je še vedno premalo angažirane dramatike. Še vedno je premalo besedil, ki bi se močno vpenjala v trenutni slovenski prostor, v tukaj in zdaj.«

Je bila angažiranost oziroma tematska vpetost besedila v slovenski prostor tudi eden od kriterijev?

»Zagotovo je bil tudi to eden od kriterijev, ne pa edini ali prevladujoči. Pri besedilih obeh lanskih nagrajenk na primer o vpetosti v naš prostor ne moremo govoriti, a smo ju vseeno uvrstili med nominiranih pet. Tudi zgolj raziskovanje dramaturških struktur ali zgolj obrtno vešče napisana drama ali zgolj vznemirljiva tema ni dovolj za uvrstitev v sam vrh ali celo za nagrado. Odloča več stvari.«

Med nominiranimi sta tudi lanski nagrajenki Žanina Mirčevska in Simona Semenič, pa Ivo Svetina, nagrajenec izpred let … ste med avtorji prispelih besedil pogrešali še kakšno že uveljavljeno ime, kot so Matjaž Zupančič, Vinko Möderndorfer, Rokgre …

»Natečaj je v osnovi anonimen, veliko avtorjev pa svoja besedila pošlje pod psevdonimom. Žirija je v taki zasedbi letos zasedala prvič in težko bi rekli, da smo posebej pogrešali kakšno avtorsko že profilirano dramsko pisavo, bolj smo pogrešali presežke. Mlajši avtorji se recimo pri pisanju pogosto poslužujejo sodobnih, svežih dramaturških prijemov, kar je dobro, žal pa ideja še ni dovolj artikulirana in zato ni dovolj vešče ali dovolj dobro izpeljana. Tega ne gre razumeti kot kritiko, bolj kot spodbudo. Če stremiš k temu, da je lahko tudi boljše, potem nekoč tako tudi bo.«

Vaš favorit za nagrado Slavka Gruma?

»Ja, zdaj, ko sem si ogledala še bralne uprizoritve nominiranih besedil, ga pa končno imam.«

Kratki izseki iz obrazložitev žirije za pet nominiranih dramskih besedil, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma 2010

Janez Janša: Slovensko narodno gledališče – Govorni material za poljubno število izvajalcev

Besedilo Slovensko narodno gledališče je izvirna oblika dramskega dokumentarca v najčistejšem pomenu besede, saj Janez Janša televizijsko in radijsko dokumentacijo konflikta v Ambrusu s konca leta 2006, ko se je slovensko lokalno prebivalstvo zavzemalo za izgon romske družine iz kraja, spremeni v kolektivno dramo o rasizmu, primitivizmu, politiki nerazumevanja, izključevanja in populistične manipulacije.

Žanina Mirčevska: Luknja

Luknja je pretresljiva drama o utilitarizmu, ne le posameznika, temveč ustroja celotne družbe. Intimna, komorna igra, v kateri nastopa le pet oseb in ki se odvija »v stanovanju materialno preskrbljenih«, skozi zgodbo Marije Rihter, nekoč Sonje Franci, »maternice v najemu«, preraste v kritiko »izkoriščanja človeka po človeku«.

Ivo Prijatelj: Totenbirt

Ivo Prijatelj s svojo neonaturalistično celovečerko o gostilni Totenbirt ustvari plastičen, zabaven in pretresljiv portret slovenskega podeželja, kjer mesto poslovanja in načrtovanja, ljubezni in sovraštva, dialoga in konflikta, življenja in smrti ne more biti nič drugega kot krajevna gostilna. Tako kot stavbe so tudi odnosi podvrženi gradnji prizidkov, nenehnim popravilom in zasilnim vzdrževanjem, da bi dosegli raven moralnega in poslovnega standarda, ki bi ustrezal utesnjeni mentaliteti njegovega sociusa.

Simona Semenič: 24 UR

24 UR Simone Semenič je sodobna dramska partitura, ki raziskuje dramaturške strukture in hkrati spretno prepleta intimni zgodbi dveh parov. Ena se dogaja med nekdanjima zakoncema, ki brezizhodno verbalno igro porineta na raven avtonomne spolne prakse ter neskončnih igric lažnih razkrivanj, druga prikazuje stisko para, izgubljenega v opuščenem rudniškem rovu, ter njun nelagodni, redkobesedni, nekoliko erotično radovedni odnos.

Ivo Svetina: Grobnica za pekarno – Skoraj dokumentarna drama

V metapoetski drami Grobnica za Pekarno, posvečeni Petru Božiču, se prepleteta dramatizacija Kiševe novele Grobnica za Borisa Davidoviča in dramatizacija dogodkov okrog edinstvene Pekarne od jeseni 1976 do pozne pomladi 1977, ko je Ljubiša Ristić s Svetino, Božičem, Kraljem in drugimi tesnimi sodelavci gledališča pripravljal predstavo po motivih iste novele.