Ekskluzivno

Ravno v tednu, ko sem dobil dve pritožbi, ki sta se izkazali za nasvet, sem bil povabljen na prijateljevo petdesetletnico.

Nasvetni pritožbi sta priromali po »emajliranem« sporočilu na moj monitor. Tema je bila moj stavek iz teksta teden prej, ko se nisem mogel odločiti, ali pišem o tekmovalnem športu, rekreaciji kot športu ali kar o tekmovalni rekreaciji oziroma preprosto o tekmi, na kateri so sodelovali tekmovalci, ne rekreativci. Razumete? Ni pomembno, če ne razumete povsem, ker vas ne bi rad obremenjeval s "pismi bralcev", ki so namenjeni samo meni in mojem delu. Pa vendar ne smem napisati, da je bila to kritika, ker sta pošiljalca po e-pošti izrecno poudarila, da ne gre za kritiko, temveč "le" za očiščenje ali razčiščevanje, ali je ta beseda sploh v slovenskem slovarju. Zaključek je bil jasen in je poudarjal, da je brez veze, da spodbujam rekreacijo kot gibanje in mišljenje, ker ljudje tega ne potrebujejo oziroma bodo to počeli, tudi če ne bo nihče venomer prižigal ognja. Olimpijskega ognja? Ne, ampak tistega navadnega, vsakdanjega, ki nas spravi v gibanje ...

Z dolgim nosom in izpraznenjim rezervoarjem volje sem se znašel na Krasu, kjer so prijateljevi prijatelji vključno z mano slavljencu pripravili presenečenje. Moj prijatelj je novinar in je tisti, ki me je nagovoril najprej k pisanju, in potem, ko je odkril še moj talent za komercialo, me je označil še za apostola ali sela, ki naj bi dobro za ljudi širil med ljudi.

Dobro za ljudi je vsekakor gibanje telesa in uma. Se pravi boj proti "otopelosti", lenobi in norosti. Nekaj takega. Človek, ki se je spomnil parole: Rekreativci vseh dežel, združite se! je z somišljeniki to parolo kmalu preimenoval v: Rekreativci vseh vrst, združimo se! Razumete? Uspelo mu je. Seveda ne takoj po enem letu ali dveh. Uspelo mu ni niti po desetih letih, ampak v dvajsetih, petindvajsetih pa mu je uspelo do te mere, da so njegov uspeh priznali vsi, ki se imajo radi, pa se mogoče preden so spoznali njega in njegovo pot, niso imeli. Torej: ogromno in še več ljudi, ki se zdaj srečujemo in srečujejo na rekreativnih prireditvah po Sloveniji. Uspelo mu je združiti ljudi različnih starosti, poklicev, služb, interesov in pogledov na svet. Ena skupna želja: orati ledino slovenske rekreacije, spodbujati gibanje in se pri tem še dobro imeti. Skupaj z njim so istomišljeniki ustvarili Ljubljanski maraton. Maratonu Franja je dal nesluten zagon, Kras je uvrstil na zemljevid slovenske rekreacije, kamor se vse bolj uvršča tudi Bled, Vršič, Mangart, Kranjska Gora ... Primož Kališnik je njegovo ime, da ne bom pisal o duhu. In na misel mi ne bi prišlo pisati o njem, če bi ne prejel omenjenih sporočil. Namesto Primoža bi lahko bil tudi kdo drug z enako energijo, zato bolj kot o njem hočem napisati nekaj o volji in motivaciji, ki jo nujno potrebujemo za gibanje. Nujno potrebujemo? Ne tako nujno, da bi morali spustiti vsa orodja iz rok in se obuti v tekaške copate in se pognati v dir. Nisem mislil točno tako, ampak podobno ... Nekako tako, da lahko spustite vsako orodje iz rok in se posvetite teku, plavanju, nogometu, košarki, rokometu, kolesarjenju ..., vendar, če tega ne boste počeli predvsem zaradi sebe samega, potem raje ostanite za strojem, za pisalno mizo, na kavču, v kuhinji ... Zaradi sebe samega, da, in zaradi zadovoljstva, ki ga ob vsaki rekreaciji, gibanju doživljate. Vsi drugi interesi so povsem drugotnega pomena in niso razmišljanja vredni.

Primož je dočakal svoj 18.250. dan v življenju in pravi, da je bolj kot rekreativec kolesar, veslač, smučar ... tekač, vendar ne navaden tekač, temveč tekač čez visoke ovire. Ko sem slišal to, sem se spet spomnil na bralca, ki sta se podpisala samo z dvema črkama in dvema pikama. Mar ni smisel ovire v tem, da jo premagamo?