Prepoved telesnega kaznovanja (2)

Besedilo: Damjana Šmid
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 15. marec 2010 / 06:00

Šiba je božja mast. Tako so nas učili in navadili. Kdo je v primeru telesnega kaznovanja bog in kdo deležen šibe? Kdo določa, kakšna naj bo kazen, in kdo presoja o tem, kako vzgojni so učinki te božje masti?

Na eni strani smo zbrani, kot pravijo, nekateri »sentimentalni« pedagogi in zagovorniki otrokovih pravic, ki pravimo, da je telesno kaznovanje nedopustno in kot takšno prepovedano. Pri tem ne obstaja dilema, ali sta dovoljena dva udarca po riti ali ena klofuta, en poteg za uho ali eno spiranje ust z milom. Prav tako ne ločujemo staršev na trde očete in nežne mame in žrtev ne na poredne fante in ubogljive deklice. Nasilje je eno samo. Če je nedopustno, naj to velja za vse - za ženske, moške, zapornike, otroke, mladostnike, starejše ljudi … Ženska ima možnost prijaviti nasilneža na policijo. Prav tako ima to pravico tudi moški, le da se o pretepenih moških ne govori naglas. Zakaj torej ne bi smel prijaviti nasilja tudi otrok? Mar samo zato ne, ker je bil oklofutan »iz ljubezni« in »v njegovo dobro«? Argumentov na drugi strani je veliko. Nekateri »najmodrejši« še verjamejo v božjo mast in ji pripisujejo blagodejne učinke tako na otroka kot na starša, saj menda obema »odleže«, ko otrok dobi udarec in se umiri … Pojavlja se tudi pomislek, da se bo zaradi prepovedanega fizičnega nasilja povečalo psihično nasilje, ki ga je težje odkrivati. Vse to pa zato, ker smo odrasli mojstri manipuliranja. Težko je staršem dokazati karkoli, ponavadi že zaradi tega, ker otroci ne zatožijo svojih staršev. Pa ne zato, ker bi uživali v vlogi žrtve, ampak zato, ker do konca verjamejo vanje in so od njih odvisni. Nekateri odrasli se ob novem družinskem zakoniku bojijo predvsem tega, da bodo otroci zavrteli telefonsko številko policije in se bodo morali zagovarjati za to, ker so udarili otroka. Ah, skrbi nas torej, kaj bodo ljudje rekli, ne pa v kakšnega človeka odrašča otrok.