Tuberkuloza, bolezen slabih časov

Prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., je avtorica zanimive in znanstvene monografije Tuberkuloza - kuga 19. in 20. stoletja na Slovenskem na primeru sanatorija Golnik 1921-1998.

Kranj - »Vsaka doba ima svojo »kugo«, ki je v času nastanka običajno trd oreh za človeški um. Primer jetike ali sušice ali tuberkuloze, ki ni le historični, saj bolezen po svetu še vedno terja največ smrtnih žrtev na leto – okoli dva milijona, potrjuje to dejstvo. Recesija, v kateri se je znašla sodobna družba, pa napoveduje padec življenjske ravni in možnost vnovičnega širjenja tuberkuloze.« To je nekaj uvodnih misli, ki jih je v spremni besedi zapisala avtorica znanstvene monografije prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., predstojnica Inštituta za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. Gre za zanimivo in še vedno aktualno branje na 344 straneh A4 formata, večplastna predstavitev pa je podprta z okoli sedemsto fotografijami; predvsem na Golniku obstaja bogat slikovni arhiv, ki je služil tej knjigi, med fotografi pa naj omenimo imena, kot so Franjo Jug, Jože Prešeren, Boris Urankar, Ivan Sernc in Janez Misson. »Tema jetike je za ves slovenski kot tudi nekdanji jugoslovanski prostor pomembna, zato sem jo želela čim bolj kredibilno, dokumentarno in arhivsko obdelati. Je prikaz, kako se je bolezen industrijske družbe hitro razplamenela in je obenem prikaz, kako lahko družba z različnimi pristopi in z razvojem stroke neko bolezen spremlja, diagnosticira, zdravi, preprečuje in bolnike rehabilitira. To še zdaleč ni samo knjiga, ki bi povzemala samo razvoj zdravstva v primeru jetike, ampak v njej obravnavam tudi različne družbene vidike te tragične bolezni,« je poudarila avtorica.

Jetika je predstavljala eno najtežjih kužnih bolezni skozi 19. in prvo polovico 20. stoletja in je močno vplivala na vse plasti družbe, kot tudi na življenje in delo ljudi v splošnem. Ker se je marsikje naselila pri družinah, je predstavljala na prvem mestu osebno tragiko, družinsko tragiko, širše gledano pa tudi hude ekonomske posledice in veliko umrljivost. Nikoli ne bomo natančno vedeli, koliko žrtev je terjala med Slovenci, zaradi neozdravljivosti je predstavljala strah in trepet ljudi. Njena dodatna tragika je bila v tem, da so v glavnem obolevali mlajši ljudje, ki so tudi hitro umirali.

»Bolnišnico na Golniku so po prvi svetovni vojni ustanovili predvsem z namenom, da bi v njej zdravili jetične vojne invalide s Soške fronte. K izdelavi projekta sanatorija v obstoječi graščini so povabili arhitekta prof. Ivana Vurnika in vse do opreme nove Vurnikove stavbe v letu 1925 golniški sanatorij ni bil znan širši javnosti. Z izgradnjo nove stavbe so dobili med 250 in 280 mest, vse več jetičnih bolnikov pa je začelo prihajati iz različnih koncev Jugoslavije. Sanatorij Golnik je postal prestižna zasebna ustanova. Jetika je bila stigmatizirajoča bolezen, številne bogate družine so skrivale svoje bolne otroke; še posebej, če je šlo za dekleta, so jih poskušali pozdraviti in prikriti to stigmo, da bi se lahko dobro poročile. Rada bi poudarila, da so bili številni terapevtski pristopi na Golniku podobni pristopom vseh večjih sanatorijev po svetu. Golniški sanatorij je bil eno izmed zdravilišč, kakršen je švicarski Davos v romanu Čarobna gora Thomasa Manna. V njih so mladi bolniki, ki so ostajali na zdravljenju tudi nekaj let, od jutra do večera hrepeneli po polnem življenju, prežetem z delom, ljubeznijo in potomstvom,« je razložila prof. Zupanič Slavčeva.

Upanje jetičnih: s cepivom nad bolezen

V javnem zdravstvu so v Sloveniji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja uvedli prve protituberkulozne dispanzerje, z njimi so spremljali tuberkulozo med ljudskimi množicami, rentgensko slikali pljuča, predvsem pa njih in prebivalstvo široko ozaveščali. Bolezen je iz konzervativnega zdravljenja, denimo klimatoterapije, prehajala v uspešnejše operativno zdravljenje; vse več je bilo tudi preventivnih pristopov. Marca 1947 so v golniški bolnišnici dobili prve doze proti jetiki učinkovitega antibiotika streptomicina, vendar se je kasneje žal izkazalo, da je učinek zdravila kratkotrajen. »Po drugi svetovni vojni so z množičnimi fluorografskimi akcijami sistematično iskali obolele in jih pošiljali na zdravljenje. Cilj fluorografiranja je bilo odkrivanje pljučnih bolezni, predvsem jetike … Porodila se je zamisel o rentgenskem preslikavanju vsega odraslega slovenskega prebivalstva. Rentgenski aparat so vgradili v avtobus in ga pripeljali v skoraj vsako slovensko vas. Mobilizacija prebivalstva na fluorografske akcije je bila tako obsežna, da bi jo lahko primerjali s pripravami na občinske volitve. V obdobju 1947 do 1982 je Inštitut Golnik v Sloveniji fluorografiral 7 milijonov in 350 tisoč oseb, odkrili so skoraj 12 tisoč bolnikov s pljučno tuberkulozo,« je ponazorila avtorica monografije.

V petdesetih letih je med Slovenci delovalo kakih petdeset protituberkuloznih dispanzerjev in bilo na voljo okoli tri tisoč specializiranih bolniških postelj za zdravljenje jetičnih bolnikov. »Zaščitno cepljenje z vakcino BCG od leta 1948 dalje je bil nadaljnji javnozdravstveni ukrep za mlade, od novorojencev do osnovnošolskih otrok, od leta 2005 pa pri nas novorojencev ne besežirajo več, ker je incidenca tuberkuloze nižja od 10 na 100 tisoč prebivalcev,« smo še izvedeli. Golnik je do danes ostal referenčna ustanova za tuberkulozo na Slovenskem, pri njih so leta 1954 vpeljali register za tuberkulozo, s katerim spremljajo obolevnost. Danes z molekularno genetskimi metodami tako kot »ameriška CIA« izvedo, kakšen sev klice je povzročil pri posamezniku jetiko in od koga se je nalezel.

Nekdanji jugoslovanski in srednjeevropsko pomemben protituberkulozni sanatorij se je po uveljavitvi uspešnega zdravljenja jetike po letu 1955 postopoma preusmeril v pnevmološko bolnišnico. S pridružitvijo ljubljanskemu kliničnemu centru leta 1971 je golniška bolnišnica postala tudi univerzitetna učna ustanova. Zaprla je svoj kirurški oddelek, v okviru kliničnega centra pa ustanovila lastni pnevmološki oddelek. Postali so prepoznavni kot ustanova za zdravljenje pljučnih bolezni, še posebej pljučnega raka. Leta 1998 so ugotovili, da je vpetost v klinični center, v katerem imajo status periferne bolnišnice, za njih manj perspektivna in so se odločili za pot samostojnosti. Avtorica monografijo zaključi ravno z letom 1998, zadnje desetletje sodobne klinične bolnišnice za zdravljenje pljučnih in alergijskih bolezni pa obravnava v knjigi Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo (ob desetletju samostojnosti 1998-2008).

Tuberkuloza je socialna bolezen

»Širi se kapljično. V svetovnem merilu je, predvsem v nerazvitih deželah, še vedno največja morilka. V razvitem svetu je predvsem povezana z boleznimi zmanjšane telesne odpornosti, zanjo zbolevajo ljudje s kroničnimi nalezljivimi ali nenalezljivimi boleznimi, kot je na primer aids. Še najpogosteje se jetika širi v gostilnah od kroničnih alkoholikov na njihove sogovornike. Danes, ko smo priča padcu življenjske ravni, ko se večajo socialne stiske, ko je življenje skoncentrirano v velikih bivanjskih soseskah, je spet večja možnost za širjenje te bolezni,« pravi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec.

Golnik ima ugodno klimo

Golniško okolje je klimatsko ugodno s svojo zavetrno lego pod pobočjem Kriške gore ... Te lastnosti so izkoristili idejni očetje golniškega zdravilišča za zdravljenje bolnikov s pljučno tuberkulozo. Pred sanatorijem so postavili vremensko hišico, da so dnevno spremljali vse vremenske spremembe. Po vzoru švicarskih klimatskih zdravilišč so poudarjali pomen bolnikovega nenehnega vdihavanja svežega zraka (klimatoterapija). Poleti so se moški tudi sončili (sončenje bolnic v kopalkah je tedaj veljalo še za moralno oporečno) in s helioterapijo dopolnjevali zdravljenje pljučne tuberkuloze.

Zanimiv podatek iz knjige

»Kot zanimivost povejmo nekaj o lastniku golniškega gradu, kmetu Janezu Gorjancu s Primskovega pri Kranju. Med prvo svetovno vojno je v gostilni nepremišljeno rekel, če bi cesar Franc Jožef jedel kruh, kakršnega mora jesti preprosti človek, bi bilo vojne že zdavnaj konec. Nekdo ga je denunciral in je bil obsojen na smrt. Morali bi ga ustreliti na strelišču na Dolenjski cesti, pa je prosil za pomilostitev in obljubil, da bi bil vojaškim vojnim invalidom pripravljen pokloniti golniški grad. Prošnji je bilo ugodeno in grad Golnik je res prešel v njihovo last.«

Umrljivost za jetiko na Slovenskem v obdobju od leta 1890 do 2007