Kronična bolečina je bolezen

Najpogosteje boli v križu. Če bolnik ni pripravljen zase narediti ničesar, mu bo tudi zdravstveni tim težko pomagal.

»Kronična bolečina je bolečina, ki je izgubila svoj varovalni pomen in je prerasla v bolezensko stanje, zato je tudi en sam zdravnik ne more olajšati in je potrebno v obravnavo vključiti več strokovnjakov. Ko enkrat bolečina postane del življenja, se je ne znebiš tako zlahka. Morda se sliši paradoksalno, ampak določeni ljudje rabijo bolečino za svoje normalno funkcioniranje in ko se trudiš, da bi jim bolečino z raznimi zdravili odvzel, ugotoviš, da ni nobenega uspeha, temveč da je problem nekje drugje. Glavnina naših bolnikov s kronično bolečino je starosti od 40 do 45 let, torej ljudje, ki so v delovni dobi, pa zaradi bolečine ne morejo delati,« pravi asist. mag. Mateja Lopuh, dr. med., spec. anesteziologinja, koordinatorka Centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v Splošni bolnišnici Jesenice.

Kdo vse lahko pride k vam v obravnavo?

»Protibolečinska ambulanta je namenjena vsem bolnikom s kronično bolečino, bolečino, ki traja več kot šest mesecev in ki na običajne analgetike ne odgovori. Posebnost naše ambulante je, da se veliko ukvarjamo tudi z rakavimi bolniki, ki jim nudimo celostno podporno zdravljenje, torej tudi psihološko svetovanje, dietetiko, družinske sestanke … Ravno zaradi tega, ker smo razširili našo dejavnost, smo se iz ambulante preimenovali v center.

Bolnik s kronično bolečino, ki želi priti k nam v obravnavo, se mora prej naročiti, s seboj pa prinesti napotnico, še najbolje je, če jo dobi za dalj časa. Zelo koristi, če prinese tudi zadnje izvide. V okviru oddelka imamo tudi sobo z dvema posteljama, kjer lahko izvajamo invazivne posege ali pa so bolniki samo na opazovanju.«

Katere vrste kroničnih bolečin so najpogostejše?

»Bolečina v križu je daleč najpogostejša. Bolečine v križu se lotimo kompleksno. Najprej postavimo klasično anamnezo; kakšne težave ima bolnik, koliko časa trajajo, so težave pogostejše pri hoji, v ležanju, mirovanju. Večina teh bolnikov, ki pridejo k nam, že ima natančno ortopedsko obdelavo ali pa nevrofiziološko obravnavo. Če iz izvidov in tega, kar bolnik pove, ni moč nedvoumno sklepati, kaj bi bil razlog tej bolečini, v naše delo vključimo kot konzultanta bolnišničnega ortopeda, nevrologa, nevrofiziologa in skupaj poskušamo najti organsko podlago tej bolečini. Najpogosteje začnemo s tabletami, če jih bolnik že ne prejema ali če že ni zamenjal dvajset različnih škatlic tablet. To je neinvazivni pristop, po potrebi vključimo tudi bolnišničnega fizioterapevta, fiziatra. Bolniku svetujemo fizikalne metode lajšanja, kot so masaža, vaje za hrbtenico, pravilna drža, nordijska hoja, posebna masajska obutev … Če čez čas ni rezultata, se lotimo invazivnejšega pristopa, lahko ponudimo serijo epiduralnih blokad. Blokade, ki jih izvajamo v naši bolnišnični ambulanti, so nekoliko drugačne od ortopedskih blokad, gredo globlje v hrbtenico in so zato bolj učinkovite. Lahko vstavimo tudi trajno cevčico v hrbet in si bolnik potem sam po tej cevčici, to je epiduralni kateter, dovaja zdravila proti bolečinam. To je res izjemno invazivna metoda, namenjena le zelo hudim primerom. Črpalko bolniku lahko damo tudi pod kožo in iz te črpalke prejema zdravila. Lahko tudi blokiramo posamezne korenine živcev, ki izstopajo iz hrbtenjače. Skratka, teh invazivnih metod je kar nekaj, niso pa vse primerne za vse bolnike. Bolnik mora biti za odpravo bolečine zelo motiviran in mora videti določen cilj, ki ga bo dosegel po odpravi bolečine. Če tega cilja ne vidi, je uspeh blokade ničen.

Našo protibolečinsko ambulanto pogosto obiščejo tudi bolniki z raznimi nevropatskimi bolečinami. To so bolečine zaradi poškodbe perifernega živca, recimo po operaciji roke. Roka postane otekla, se ne celi, tako kot bi se morala. Veliko ljudi od nas pričakuje akupunkturno zdravljenje, ki pa ga mi zaenkrat ne nudimo.«

Kako to, da se s kronično bolečino več ne ukvarjajo že v ambulantah, kjer se bolnik sicer zdravi?

»Tukaj je treba poudariti, da se z glavnino kronične bolečine vendarle ukvarjajo osebni zdravniki. Mi nastopimo šele takrat, ko so vse druge možnosti že izčrpane. Vsak prvi ponedeljek v mesecu lahko pridejo osebni zdravniki k nam, izpostavijo kakšnega bolnika, ali pa se samo pozanimajo, kako je. Jaz pa vedno, če se mi zdi kakšen bolnik bolj zapleten, pokličem osebnega zdravnika, kajti ta je res tisti, ki bolnika najbolje pozna. Skupaj se potem tudi dogovorimo, kakšen bo nadaljnji potek terapije.«

Je depresija pogost spremljevalec kronične bolečine?

»Depresija je lahko sprožilec kroničnega dogajanja, lahko pa se razvije iz obupa, ker kronična bolečina pri človeku ne pojenja. Pri bolnikih, ki imajo težave več let, skoraj zmeraj zaslutimo zraven še depresivno komponento, predvsem zaradi tega, ker izgubijo upanje, da bi bilo kdaj še boljše.«

Spremljate tudi neozdravljivo bolne.

»Pri teh pacientih ni čakalne dobe. Kadarkoli potrebujejo pomoč, lahko pokličejo in pridejo še isti dan. Naša medicinska sestra Irena Žansky Pergarec ima pri sebi telefon, 24 ur na dan, vse dni v tednu. Pri rakavih bolnikih zelo dobro sodelujemo s Hospicom.

Neozdravljive bolnike, pa tudi druge kronične bolnike vsaj prvih nekaj obiskov kontroliramo, če je tisto, kar smo jim predpisali, v redu. Sem namreč zagovornica aktivnega pristopa, torej ne čakamo, da bo bolnik prišel na kontrolo, ampak medicinski sestri Irena ali Marjetka Frelih vse naše bolnike redno kličeta. Povprašata jih, kako so, ali imajo kakšne neželene stranske učinke zdravil, ali dobro prenašajo terapijo … Veliko ljudi namreč ne zna povedati, da ni v redu, ali pa jim je nerodno to povedati. Predpisuješ tablete v dobri veri, v resnici pa jih bolnik odlaga na polico in ga je strah povedati, da mu ne ustrezajo.«

Vodite tudi pooperacijsko bolečino.

»V okviru Centra deluje tudi akutna služba za pooperacijsko zdravljenje. Vse bolnike, ki so bili operirani v naši bolnišnici in imajo kakršenkoli invaziven način zdravljenja bolečine, dvakrat dnevno pregledamo, v času dežurstev pa to storijo anesteziologi, anestezijski tehniki, pa tudi dežurni oddelčni zdravniki, če stvar ni preveč zapletena.«

Kako uspešno je zdravljenje kronične bolečine?

»V laičnih medijih včasih pišejo o tem, da te ne sme nič boleti. Ali pa pišejo, da se vse bolečine da pozdraviti. To je napačna dikcija. Vse bolečine se da olajšati do ravni, ki je za bolnika sprejemljiva. Jasno pa je, da če imate obrabljeno hrbtenico, zlizana vretenca, vam tega prav nihče ne bo popravil in v tem primeru imate stalen vzrok za bolečino. Kako boste to sprejeli in kako boste svojo življenjsko pot usmerili s to bolečino, je pa odvisno od bolnika samega in ne od zdravstvenega tima. Če bolnik ni zase pripravljen narediti ničesar, tudi mi nič ne moremo. Nenazadnje je odnos do življenja lahko skrit v bolečini.«