Izkoriščanje človeka po človeku

"Človek ni eden, človeka sta dva, eden špancira, drugi gara ...," je pel legendarni Frane Milčinski Ježek, mi pa smo "videospot" te pesmi videli tudi v živo.

Zadnji dan Romunije. Vzhodni del države, skozi katerega smo se peljali proti meji z Moldavijo, je že na prvi pogled deloval kot manj razvit, kot so mesta in kraji pod Transilvanskim gorovjem. Zastarane ceste se vijejo preko gričevnate pokrajine bolj ali manj obdelanih polj, v glavnem pa travnikov. Na Irskem recimo tako rekoč ni travnate površine, na kateri se ne bi pasle črede goveda ali ovac, tukaj pa je tik pred vasjo treba zmanjšati hitrost na 30 km/h, ker gruča otrok ob robu ceste domov vodi kakih pet bolj ali manj poslušnih krav. Seveda počitnice so in otroci cele dneve preživijo na paši, kjer uganjajo take in drugačne norčije. Kratkohlačnikom, ki nas razposajeni pozdravljajo in nam mahajo, vračamo pozdrave s hupanjem …, sam pa hkrati razmišljam, ali je bilo mogoče tako videti otroštvo naših staršev v letih po 2. svetovni vojni. France Bevk: Pastirci. Na stare čase me vedno spomnijo tudi električni daljnovodi na vegastih lesenih drogovih, kakršnih pri nas vsaj že trideset let ni več.

Kamp ali nekaj podobnega smo poskušali najti že v manjšem mestu Bacau, ker pa nismo imeli ravno srečne roke, smo se odločili narediti še dobrih sto kilometrov do mesta Vaslui, od koder je le še kakih petdeset kilometrov do meje z Moldavijo. Aljaž na nekem zemljevidu »odkrije« kamp v bližnji vasi Lipovat. Gremo pogledat, kaj bi to bilo. Razen ugotovitve, da je Adergas v primerjavi s to vasjo velemesto, nismo našli prav nič. Preostane nam le še plan B, tako imenovani »lesi se vrača«, saj smo kakih petnajst kilometrov nazaj ob cesti zasledili dva motela. Pri na oko lepšem preberemo La Livada, zasledimo tri zvezdice, kup enih zastavic, za velikim ograjenim parkiriščem pa povsem nova zgradba. Gremo vprašat kolk' bo to d'narja. Punca na recepciji nam za dve sobi naračuna 50 evrov za tri, 40 za dve osebi. Plus zajtrk seveda. Glede na to, da je bila ura že devet zvečer in nobene boljše izbire, seveda nismo dosti razmišljali.

Kuhinja še dela. Super, večerja bo. Z našim potovalnim slogom oblačenja smo tam sredi finih zaves z naborki, na nobel stolih, za prav takimi mizami najbrž izpadli nekoliko neprimerno, tovrstni pomisleki pa so izginili takoj, ko sem pred sebe dobil krožnik s kurjimi prsmi, nadevanimi z gobicami. Bomba. Precej na živce pa mi je šla sledeča scena: punca, ki nas je sprejela na recepciji, nas je v nadaljevanju tudi stregla, medtem ko sta se tip in ženska srednjih let, oblečena sicer v natakarja, bodisi sprehajala naokrog po prostoru bodisi gledala nadaljevanko na televiziji, skratka blazne težave sta imela, kaj početi sama s sabo. Bili smo namreč edini gosti. Edino, kar je tip naredil v času naše večerje, je pobral z mize tri steklenice in jih postavil kam …, pa saj ne moreš verjeti, na pult recepcije. Ti smrduh ti. Tam so počakale našo ubogo revo, ki je letala gor in dol in nas stregla. Hecali smo se, da ona najbrž tudi kuha. Tipičen primer izkoriščanja človeka po človeku, ali kako sta že zapisala Marx in Engels.

Še to za mimogrede: nov motor za našega spačka je že v naši kleti. Kakšen pomladni piknik, pa bo tudi v avtu. Zakaj smo potrebovali nov motor? O tem pa več v kakšnem od prihodnjih nadaljevanj.