Saga o letališču Lesce

V zadnji številki Deželnih novic župan Janko S. Stušek piše o težavah in stroških, ki jih je imela občina, da je pridobila gradbeno dovoljenje za rekonstrukcijo vzletno-pristajalne steze na letališču Lesce. Krivec za tako dolge in drage postopke naj bi bilo Društvo gibanja proti hrupu, ki naj bi zahtevalo številne dopolnitve v postopku pridobivanja gradbenega dovoljenja. Ko sem prebiral ta članek, sem pomislil: Je bila to edina pot za pridobitev gradbenega dovoljenja?

Vodilne ljudi Društva poznam in vem, da so pošteni, razumni in ugledni občani. Vem tudi, da Društvo ne zahteva ukinitve letališča, ampak le tako izvedbo rekonstrukcije, da bo hrup čim manjši. Se je župan kdaj z njimi pogovarjal ob kavici, vrčku piva, brez komisij, brez pravnikov, brez dnevnega reda, brez zapisnika, kot občan z občani, kot sosed s sosedom. Je kdaj pokazal pripravljenost na kakšen kompromis? Ali pa je v komunikaciji z Društvom nastopal le s pozicije oblasti? Saj poznamo pregovor: "Lepa beseda lepo mesto najde."

 

Župan je zmagal, priznava pa, da je bila to draga zmaga. Čeprav bo ta projekt uspel, bo nad njim vedno ležala senca, da je bila taka rekonstrukcija letališča izsiljena proti volji, morda ne večine, ampak velikega števila občanov.

 

Ko sem prebiral pismo predsednika Društva gospoda Zalokarja, v katerem prizadeto sporoča članom društva, da buldožerji že rijejo po radovljiškem polju, sem se tudi jaz spraševal, ali bomo resnično za uničeno polje dobili toliko, da bi to "uničevanje dediščine naših prednikov", kot je zapisal gospod Zalokar, lahko upravičili z novimi delovnimi mesti, razvojem turizma ....? Razumljiv mi je argument, da je asfaltna steza bolj varna, da pa bo turizem imel veliko od nje, pa že ne verjamem. Bojim se tudi, da bo tako kot vedno, ko se neka stvar komercializira in je pomemben samo dobiček, prenovljeno letališče pomenilo začetek konca vsega tistega najbolj žlahtnega, kar je ALC v občini pomenil za vzgojo, druženje mladine in podobne vzgojne dejavnosti. Kajti za mladino, ki je normalno brez denarja, na tem letališču ne bo več prostora.

 

Verjetno bo marsikakšnega občana, ki mu doslej ni bilo dosti mar, kaj se z letališčem dogaja, stisnilo pri srcu, ko bo spomladi opazoval, kako buldožerji uničujejo spet del "naše dediščine" in si bo zastavil podobno vprašanje.

 

Avgust Mencinger,

občinski svetnik N.Si