Ne ustrašijo se novih izzivov

Med letošnjimi dobitniki priznanj Blaža Kumerdeja, ki jih zavod za šolstvo podeljuje za odlično partnerstvo pri razvoju in uvajanju novosti v vzgojno-izobraževalnih ustanovah, je tudi Osnovna šola Jela Janežiča Škofja Loka. Pri tem so izpostavili zlasti zasluge ravnateljice Marjete Šmid, ki s svojim vodenjem in zgledom spodbuja strokovne delavce na šoli.

V obrazložitvi priznanja so poudarili, da ste razvojno usmerjena šola. Kaj konkretno so imeli s tem v mislih?

»Prav gotovo to, da vsi zaposleni vedno gledajo na otroka kot na celostno osebnost. In to je tudi eden glavnih ciljev šole. Po drugi strani pa tudi to, da se nikoli ne zadovoljimo s tistim, kar znamo. Želimo preskusiti še kaj več, ne ustrašimo se novih izzivov oziroma preskusiti česa novega z namenom, da bi izboljšali pogoje dela in dosegli večji napredek učenca.«

Kako dosegate te cilje?

»V šoli imamo več inovacijskih projektov. Učitelji preskušajo v praksi, ker sami izkusijo skupaj z učenci. Prednost teh odkritij je v trajnosti, saj se potem res uporabljajo v razredu. Tak je bil recimo projekt Aktiven učenec, učitelj koordinator, v okviru katerega smo ocenjevali aktivnost učencev in učiteljev. Bili smo močno presenečeni oziroma razočarani nad sabo, kako malo aktivni so učenci, čeprav smo ure načrtovali tako, da bi dosegli ravno nasprotno. Pokazalo se je, da je treba spremeniti to prakso in učencem zaupati, da zmorejo biti aktivni. To smo dosegli s premišljenim, natančnim načrtovanjem in individualizacijo pouka, pri kateri učitelj ozavešča aktivnost vsakega učenca.«

Svoje znanje uspešno prenašate tudi naprej …

»Rezultati inovacijskih projektov so dostopni v strokovnih revijah. Na naši šoli izdelujemo tudi učbenike in delovne zvezke; ta čas jih je izšlo že pet, v pripravi pa je sedem gradiv. Naši učitelji so tudi recenzenti, svoje znanje prenašajo tudi drugim učiteljem.«

Številni poudarjajo, da je delo z osebami s posebnimi potrebami ne le delo, ampak poslanstvo. Se strinjate s tem?

»Prav gotovo. Menim, da strokovni delavci ne bi zdržali, če ne bi bili s srcem pri svojem delu. Treba je načrtno gojiti skrb in ljubezen do dela z učenci. In mislim, da brez medsebojnega sodelovanja, spodbujanja in podpore ne bi bili uspešni. Pri svojem delu morajo biti tudi zelo inovativni, imeti morajo domišljijo, biti vztrajni …«

Vaše delo zahteva veliko potrpežljivosti, sestavljeno je iz majhnih zmag in uspehov. Pri vašem delu pa verjetno ne štejejo zgolj rezultati, ki jih je mogoče konkretno izmeriti s šolskimi ocenami, recimo?

»Pomembno je, da učitelji svoje delo načrtujejo skupaj. Pri nas so razredi majhni, zato se lahko bolj poglobiš v delo z enim samim učencem in ga toliko bolje spoznaš. Naši prvi partnerji pri delu so starši. Mislim, da je to velika prednost naše šole, ker lahko dejansko spoznaš otroka in starše in prisluhneš njihovim potrebam.«

Delo z osebami s posebnimi potrebami zahteva še posebno občutljivost. Kako se trudite pridobiti njihovo zaupanje?

»Bistvo našega dela je spoznavanje otrokovih značilnosti, njegovih šibkih in močnih področij, in seveda pravilno načrtovanje, v okviru katerega upoštevaš razvoj otroka. Treba je biti domiseln, uporabljati vso sodobno tehnologijo …«

Na katere od vaših dosežkov ste še posebej ponosni?

»Verjetno bi se vsi strinjali, če bi rekli, da so to tisti mali koraki dan za dnem, dobra volja učencev, napredek in zadovoljstvo staršev ... Če imaš vse to, potem vse drugo pride zraven.«

Kakšno je vaše stališče do vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne šole?

»Idealna šola bi bila šola, kjer bi bili lahko vsi skupaj. A moramo res paziti, da se v tej skupni šoli vsi maksimalno dobro počutijo, razvijajo svoje potenciale, so zadovoljni ter priznani s strani vrstnikov in učiteljev. Ko vse to lahko uresničim, ni pomembno, kje sem. Takoj ko ločujemo in ima nekdo posebne potrebe, smo že različni. Vsakemu je treba priznati njegov prispevek. Dokler moramo samo potrpeti s tabo, smo te naveličani. A prav vsak lahko nekaj doprinese. V Sloveniji smo pri tem na dobri poti.«