Odgovor na javno pismo Jakoba Demšarja

Jakob Demšar je v Gorenjskem glasu z dne 12. februarja 2010 objavil javno pismo generalnemu direktorju Slovenske policije, v katerem piše o »poštenih policistih« in njihovih zgodbah.

Ko sem prebral »javno pismo« Jakoba Demšarja iz Lesc, nisem mogel verjeti, da nekdo, ki je skoraj do upokojitve delal v policiji, nosi v sebi toliko sovraštva do institucije, ki mu je več kot 28 let dejala kruh. In ravno ta institucija je bila do Jakoba Demšarja vsa navedena leta tako velikodušna. Omogočila mu je brezplačno šolanje, usposabljanje in napredovanje od policista do direktorja Policijske uprave Kranj. Nudila mu je tako imenovano »beneficirano« delovno dobo, na podlagi katere je tako zgodaj uveljavljal pokojnino. Zagotovo pa se Jakob Demšar nikoli ni vprašal, ali v zadostni meri vrača policiji to, kar mu je policija ves čas dajala.

 

Svoj bes in jezo do policije je pokazal tudi v zgoraj navedenem članku ali bolje rečeno v prostem spisu na temo »Kako sovražim svoje nekdanje sodelavce«.

 

Res je, da je Jakob Demšar moral zapustiti policijo skoraj tik pred upokojitvijo in po vsej verjetnosti od tam izvira njegov bes in jeza na policijo kot institucijo, in na vse tiste, ki v njej delajo ali pa so nekoč delali. Da je moral zapustiti policijo, ni bil kriv Janez, o katerem v svojem prostem spisu piše Jakob Demšar in mu privošči to, kar se mu je zgodilo. Policijo je Demšar moral zapustiti zaradi lastnih napak, arogantnosti in nezakonitega ter nestrokovnega dela.

 

Ne morem pa razumeti, da ima Jakob Demšar tako »kratek« spomin. Tako kot »njegovemu Janezu« se je tudi njemu zanimivo zgodil »BMW«. Zunaj delovnega časa je vozil službeno vozilo policije znamke BMW, ki mu je prebil »karter«, tisti del motorja, v katerem je motorno olje. Službeno vozilo je uporabljal na relaciji Lesce-Kranjska Gora. V izjavi o uničenju službenega vozila je Demšar zapisal: »Da je vozil skozi mesto Jesenice in na cestišču povozil tako velik kos železa, ki je prebil karter službenega vozila.« Res so Jesenice železarsko mesto, zagotovo pa železa ne odlagajo po glavni mestni cesti, po kateri poteka gost mestni promet.

 

Jakob Demšar o dogodku ni obvestil policije niti ni ustavil vozila in zavaroval kraja »nesreče«, tako kot se od policista zahteva in pričakuje, temveč je vožnjo nadaljeval (po njegovi izjavi) v smeri Kranjske Gore. V Gozd-Martuljku naj bi službeni BMW »zaribal« in vožnje je bilo konec.

 

O uničenju policijskega BMW-ja, ki ga je Demšar, kot že rečeno, vozil zunaj delovnega časa, so krožile med policisti različne govorice. Spominjam se, da je pokojni A. K., nekdanji komandir iz Kranjske Gore, povedal, da je karter bil razbit v gozdu, pod Martuljškimi slapovi.

 

Kakorkoli že, dejstvo je, da Jakob o uničenju službenega vozila ni obvestil policije, da pri njem ni bil opravljen preizkus alkoholiziranosti, da zoper njega ni bil uveden disciplinski postopek in da ni plačal škode za totalno uničeno službeno vozilo.

 

Škodo so plačali davkoplačevalci. Sedaj pa Demšar zahteva, da generalni direktor policije »njegovega Janeza« zaradi prometne nesreče odstrani iz policije, štiri mesece pred upokojitvijo. To je generalni direktor policije že storil, brez Demšarjeve sugestije.

 

Zgodba o BMW-ju obsega samo eno stran iz debele knjige o delu in liku Jakoba Demšarja iz Lesc.

 

Jasim Suljanović,

Begunje na Gorenjskem