Pričevanje vere v javnosti

Pokojni papež Janez Pavel II. je z znanim vzklikom »Ne bojte se« pogosto opogumljal vernike v (post)komunističnih državah, naj svoje vernosti ne prikrivajo v javnosti, ampak jo jasno izpričajo. Tudi nadškof dr. Anton Stres v pogovoru za božično številko Družine priporoča, naj vsak katoličan »misijonari« ne samo z zgledom, ampak tudi z besedo: »Da bomo znali reči pravo besedo v pravem trenutku.«

Na gornje sem se spomnil ob spremljanju TV oddaje Družinske zgodbe 17. januarja 2010. Kot prvo izrekam pohvalo uredništvu, da je povabilo neko družino s »podeželja«, tokrat celo iz samega obrobja Slovenije. Kot je bilo kmalu vidno, je bila v gosteh tista prava klena, stanovitna in obenem zelo simpatična družina. Občudovali smo družino Rustja iz vasi Brje na Vipavskem: stari ata (nono) Stanko, sin Miran z ženo Andrejo ter njuna hčerka Sara in sin Jernej, oba študenta glasbene akademije. Stanko je nekoliko predstavil življenje vinogradniške kmetije, ki danes ni rožnato, iz pogovora z ostalimi člani družine pa je bilo takoj razvidno, da je to izrazito glasbena družina, živijo za glasbo, starša pa tudi od nje.

 

Nato pa je nekje sredi oddaje sledilo »tisto«, kar želim podeliti z vami, ki oddaje niste videli. Voditelj oddaje Ambrožič, ki se je gotovo predhodno podrobneje pozanimal o glasbenih zvrsteh, ki jih goji družina, je (po mojem spominu) nekako takole vprašal prisotne: »Ko pregledujem vaša dela, je v njih veliko cerkvenih pesmi. Kaj to pomeni …« Ambrožič je hotel vprašanje zaokrožiti še z nekaj besedami, toda Sara ni čakala nanje, ampak je spontano in mirno izrekla zame najlepše štiri besede tistega večera: »Da smo verna družina …«

 

Kako preprosto, toda čudovito pričevanje vere v javnosti! Prava beseda v pravem trenutku!

 

Tudi v nadaljevanju se verske tematike niso izogibali, saj sta med drugim Sara in Jernej govorila o spominih iz škofijske gimnazije (ne zgolj gimnazije ali srednje šole), oče Miran pa je potožil, kako so v programih glasbenih šol odlični cerkveni skladatelji, cerkvene in tudi ljudske pesmi po krivici zapostavljene. Posebej pa sem bil pozoren ob pripovedi, kako so kot družina izvedli svoj prvi glasbeni nastop pri kapucinih v Škofji Loki …

 

Ivan Likar,

Škofja Loka